El mes morado

V Limi je oktober poznan kot "el mes morado" vijolični mesec. Vijolična je barva vernikov, ki se udeležujejo procesij, kjer se časti najbolj poznano podobo v Peruju: "El Señor de los Milagros" Gospod čudežev. Gospod čudežev je edinstvena perujska podoba Jezusa Kristusa.

V oktobru je v kolonialnem centru Lime podoba Jezusa Kristusa na križu odvzeta iz cerkve "Las Nazarenas". V seriji procesij verniki hodijo iz ene do druge cerkve in častijo to edinstveno perujsko podobo Jezusa Kristusa.

Vonj kadila, zvok bobnov in koraki vernikov, ki se udeležujejo procesije, po ozkih ulicah kolonialnega mesta, pričarajo utrip, ki je v Limi prisoten že na stotine let.

Izvor te podobe Kristusa sega v leto 1651. Glede na versko prepričanje je v tem letu na območju kjer danes stoji cerkev Las Nazarenas, včasih pa se je to območje imenovalo Pachacamilla v tistem času živela skupina afriških sužnjev iz Angole.
Sužnji so se pokristjanili in eden izmed njih, ki je v zgodovinski knjigi neimenovan je narisal Kristusovo podobo na steno stavbe.

Leta 1655 je Limo prizadel uničujoč potres s katerim je bil uničen velik del mesta. Zgradba kjer se je nahajala slika Kristusa se je porušila z izjemo ene same stene. Stena, ki je ostala nedotaknjena je bila stena poslikana z motivom Jezusa Kristusa, ki jo je nekaj let pred potresom naslikal Angolski suženj.

15 let je bila stena s podobo Kristusa zapuščena. Leta 1670 jo je odkril bližnji sosed, ki je začel častiti to podobo. Na tem mestu se je zgradilo svetišče za vernike. Ker je človek, ki je odkril sliko Kristusa nepričakovano ozdravel smrtno nevarnega tumorja, so tudi ostali vaščani Pachacamilla začeli častiti podobo, misleč da je čudež.

Večina vernikov je bilo potomcev Afričanskih sužnjev, ki so delali na plantažah in kmetijah obalnega Peruja.

Eden od običajev, ki se je začel v tem času je bil, da so se ljudje vsak petek zvečer zbirali pred podobo Jezusa Kristusa kamor so nosili rože, prižigali sveče in igrali na harfo in tradicionalen perujski instrument cajon.

Ti običaji so postajali vse bolj priljubljeni in o njih se je veliko govorilo, glas je prišel zelo do vodilnega škofa, ki je v teh običajih videl veliko grožnjo. Zato je leta 1671 ukazal, da mora biti slika prepleskana.

Legenda o "El Señor de los Milagros" pripoveduje, da ko je bil nek indijski gospod zadolžen, da prepleska sveto sliko Kristusa to ni mogel storiti. S čopičem v roki se je začel približevat sliki, a so se njegove roke začele tresti in potiti.

Pripeljali so drugega slikarja, ki je bil vojak in tudi on ni bil zmožen pobarvati podobe.

Večkrat so poskušali prebarvati podobo, a so se vaščani vedno uprli in protestirali. Na koncu se je tudi škof vdal in ukazal postaviti kapelo na mesto častitljive podobe Jezusa Kristusa.

Od takrat naprej je postala slika osrednja točka za čaščenje. Leta 1687 je Limo ponovno prizadel močan potres, ki je zrušil večino kolonialnega mesta v ključno s kapelico, ki je bila postavljena za čaščenje slike Kristusa. Še enkrat, steno kjer je bila narisana podoba ni prizadel močan potres.

Od leta 1687 je podoba Kristusa odvzeta iz cerkve v seriji procesij 18, 19 in 28 oktobra.

El Señor de los Milagros je bil imenovan, kot pokrovitelj Lime leta 1715. Tega leta je tudi slika dobila uradno ime, ime ki je poznan vse do danes: El Señor de los Milagros de Nazarenas.

In kaj ima vse to opraviti s hrano? Kot je za pričakovati obstajajo posebne jedi, ki so povezane s tako pomembnim verskim dogodkom kot je El Señor de los Milagros.

Tri najbolj tradicionalne perujske jedi so turrón, anticuchos in picarones.

Nihče ne ve izvora sladko, večplastno zloženega peciva poznanega kot turrón de Doña Pepa.

Legenda pravi, da ga je izumila premožna gospa iz Lime, čeprav drugi trdijo, da so njegove korenine kuharja afriškega porekla poznanega kot 'ña Pepa.Anticuchos, meso na žaru z nabodali je druga priljubljena hrana v mesecu oktobru. Po mnenju poznavalcev ime izvira iz besede antikucho, ki je v Kečuanščini "Quechua". Beseda naj bi pomenila "Andski rez oziroma Andski mix".

Pred prihodom Špancev so te nabodala delali izključno z laminim mesom. Leta 1500 so Španci začeli pripravljati nabodala danes podobnim anticuchos, da so namesto laminega mesa uporabili govedino.

Še enkrat se v Perujski kulinariki in kulturi zgodovine čuti afriški vpliv.

Španci so svojim afriškim sužnjem dali del krave, ki ga niso sami pojedli. To je vključevalo srce živali. Sužnji so vzeli goveje srce ga začinili in močno marinirali ter ga nato popekli na žaru, kot so prej opazovali gospodarje kako to počnejo.

Čez čas je goveje srce anticuchos postalo najljubša Perujska jed. To so še kar ena od najbolj priljubljenih uličnih jedi, ki so na voljo v Peruju in v času med El Señor de los Milagros, prodajalci

anticuchos z aromatičnim dišavami privabljajo mimoidoče obiskovalce, da poskusijo to priljubljeno jed. Nazadnje pa moram omeniti še picarones, ki so prav tako popularna jed med praznovanjem. To je ena od jedi, ki ima svoj izvor iz kolonialnih časov. Nekateri so mnenja, da so imitacija španskih krofov. Picarones so narejeni iz buče oziroma iz bučne kaše in sladkani z "chancaco", surovim trstnim sladkorjem stopljenim v sirup.Med vijoličnim mesecem Perujci pokažejo svojo lojalnost, ne samo do verskega prepričanja, temveč tudi do svoje kulinarične tradicije.