El Premio Nobel de Literatura 2010 a Vargas Llosa

Mario Vargas Llosa prejel Nobelovo nagrado!

V Stockholmu so podelili letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko, kemijo, ekonomijo in književnost. Slednjo je prejel perujski pisatelj Mario Vargas Llosa.

Ponosni na svojega rojaka.

Stockholm - Nobelove nagrade, ki jih je v navzočnosti kraljice Silvie podelil švedski kralj Carl XVI., letos prejme skupno devet nagrajencev. Nobelovo Nagrado za književnost je prejel 74-letni v Peruju rojeni pisatelj Mario Vargas Llosa za svojo "kartografijo struktur moči in izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika", je v utemeljitvi zapisala švedska akademija.

Perujski pisatelj, ki ima tudi špansko državljanstvo, je dan pred podelitvijo obiskal knjižnico v večetičnemu predmestju Stockholma. Že tradicionalno vsakoletni literarni nagarjenec obišče večetično skupnost.

Mario Vargas Llosa med t.i. Nobelovim predavanjem na švedski akademiji.

Mario Vargas Llosa je Nobelovo nagrado prejel iz rok švedskega kralja Carla XVI.

Slovesnosti v mestni hiši v Stockholmu se je udeležilo 1300 gostov, med njimi številni diplomati, akademiki in politiki, pa tudi člani kraljeve družine.

Vargas Llosa je že šesti latinskoameriški pisatelj, ki je prejel to prestižno nagrado. Lani jo je prejela v Romuniji rojena in v Berlinu živeča pisateljica Herta Müller.

Sicer pa so podelili tudi Nobelovo nagrado za medicino, ki jo letos prejme Britanec Robert Edwards za pionirsko delo na področju umetne oploditve, a se zaradi bolezni svečanosti ni mogel udeležiti. Nagrado v višini 1,1 milijona evrov je v njegovem imenu sprejela soproga in sodelavka Ruth Fowler Edwards, še poroča STA. Odbor za podelitev Nobelove nagrade za medicino je v obrazložitvi zapisal, da je Edwards s svojim delom milijonom neplodnih parov pomagal do spočetja otroka.

Nobelovo nagrado za fiziko sta si razdelila v Rusiji rojena znanstvenika Andre Geim in Konstantin Novoselov z britanske univerze v Manchestru za pionirske raziskave dvodimenzionalnega ogljikovega kristala grafena.

Nagrado za kemijo so podelili Američanu Richardu Hecku ter Japoncema Iičiju Negišiju in Akiri Suzukiju, in sicer za razvoj kemične metode, ki je znanstvenikom omogočila izdelavo zdravil in izboljšave elektronike.

Nobelovo nagrado za ekonomijo so prav tako podelili trem znanstvenikom. Prejeli so jo Američana Peter Diamond in Dale Mortensen ter Christopher Pissarides, ki ima britansko in ciprsko državljanstvo, za razvoj teorij, ki pomagajo pojasniti, kako lahko ekonomske politike vplivajo na brezposelnost.

Slovesnosti v mestni hiši v Stockholmu se je udeležilo 1300 gostov, med njimi številni diplomati, akademiki in politiki, pa tudi člani kraljeve družine.
V Oslu so pred tem podelili Nobelovo nagrado za mir, ki jo letos prejme kitajski oporečnik Liu Xiaobo. Liu se podelitve ni udeležil, saj na Kitajskem prestaja enajstletno zaporno kazen. Prav tako se slovesnosti ni mogla udeležiti njegova soproga Liu Xia, ki je, odkar so objavili letošnjega dobitnika nagrade za mir, v hišnem priporu.

El sueño del celta

Mario Vargas Llosa z novim romanom, med založniki pa prava tekma.

Nov roman Nobelovega nagrajenca Maria Vargasa Llose El sueno del celta (Keltski sen) popisuje življenje Casementa, za katerega velja, da je podal pristno pričanje o kršenju pravic v nekdanji belgijski koloniji Kongo na prehodu v 20. stoletje. Foto: EPA

Nov roman Maria Vargasa Llose y naslovom El sueno del celta (Keltski sen) je v nemškem prevodu izšel pri založbi Rowohlt, pisatelj pa je tako po več kot 30 letih izdajanja pri nemški založbi Suhrkamp to zapustil. A perujski književnik ni edini, ki je presedlal drugam, saj so založbo Suhrkamp zapustili še drugi priznani pisci, kot na primer Kehlmann, Walser in Ruiz Zafon.

Založba Suhrkamp, sicer tudi zaslužna za uveljavljanje španske in latinskoameriške književnosti v Nemčiji, je v dolgoletnem sodelovanju z Mariom Vargasom Lloso izdala 26 njegovih naslovov. A književnik se je vseeno odločil, da izda nov roman pri konkurenci. Po besedah predstavnice Suhrkampa Tanje Postpischil je menjava rezultat dobre ponudbe tekmecev, barantanje za perujskega pisatelja pa je trajalo vse do zadnjega trenutka.

Za založbo Suhrkamp so bile knjige latinskoameriških pisateljev vedno donosne, tudi po zaslugi Michija Strausfelda, ki je kot 'literarni skavt' dolga leta skrbel za pisatelje. Pred dvema letoma je presedlal k S. Fischerju, s seboj pa potegnil pisatelja Carlosa Ruiza Zafona in njegovo uspešnico Igra angelov. S. Fischer se za Vargasa Lloso ni potegoval.

Tekma za vrhunske naslove
Najnovejše menjave založnikov so tudi odraz izostrenega tekmovanja med založniškimi hišami. Založbe vse bolj iščejo vrhunske naslove, ki jih potem z vsemi razpoložljivimi močmi oglašujejo na trgu, pripravljene pa so odšteti ogromne vsote za odkup avtorskih pravic.
Keltski sen stoji od 3. novembra na knjižnih policah španskega govornega območja z začetno naklado pol milijona izvodov. Gre za zgodbo o življenju Casementa, ki je podal pristno pričanje o kršenju pravic v nekdanji belgijski koloniji Kongo na prehodu v 20. stoletje. Naslov knjige je pravzaprav naslov ene izmed Casementovih pesmi.

Maria Vargasa Lloso cenijo tudi slovenski bralci, ki lahko v slovenščini prebirajo romane Pogovor v katedrali, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec in druge. Lani je v slovenskem jeziku izšel še njegov roman Vragolije porednega dekleta. Foto: EPA

Izraz menjave založniške smeri?
Med nemškimi založniki kroži cela vrsta govoric o tem, da je izguba Vargasa Llose pravi polom za Suhrkamp, hkrati pa izraža menjavo založniških smeri. Zamenjave založbe naj bi se zgodila še pred razglasitvijo Llose za dobitnika Nobelove nagrade. Krivo naj bi bilo tudi pomanjkanje pozonosti, saj je založba na Frankfurtskem knjižnem sejmu večjo naklonjenost izrazila izraelskemu pisatelju Amosu Ozu.

Založba Suhrkamp je v več kot 30-letnem sodelovanju izdala 26 naslovov Maria Vargasa Llose, z novim romanom Keltski sen pa je pisatelj presedlal h konkurenci. Foto: EPA

Odhod pisateljev naj bi po mnenju nekaterih kazal, da latinskoameriška literatura pri Suhrkampu nima več tako visokega mesta, kot ga je imela v časih patriarha Siegfrieda Unselda. "Postavlja se vprašanje, ali se je Suhrkampu sploh zdelo vredno za licenčno izdajo novega romana Vargasa Llose odšteti 150.000 ali 200.000 evrov - vsekakor pa je bila to finančna in založniška zmota," razmišlja eden izmed poznavalcev založništva.

Suhrkamp prav letos praznuje 60-letnico obstoja. Založba, pod okriljem katere so pisali avtorji, kot so Brecht, Hesse, Frisch, Jürgen Habermas, Theodor W. Adorno, je veljala na področju leposlovja in humanistike za intelektualno domovino Republike.

Yale confirmó devolución total de las piezas de Machu Picchu

Sto let od odkritja naselja Machu Picchu bo Peru svoje najdbe končno dobil nazaj.

V Peruju bodo zaznamovali stoletje, odkar je ameriški raziskovalec Hiram Bingham odkril Machu Picchu, številne predmete tega 'izgubljenega mesta' pa naj bi ZDA končno vrnile domov.

Približno 40.000 eksponatov, med katerim je posodje, nakit, pa tudi človeške kosti, hranijo že leta na Univerzi Yale, pravzaprav ne kaj dosti manj, odkar si je leta 1911 Bingham utrl pot skozi džunglo Andean. Arheološke najdbe so leta predmet burnih mednarodnih razprav o tem, kako in kje jih razstaviti. Ob bližajoči se obletnici pa so prebivalstvo Peruja razveselile besede predsednika Alana Garcie, da bodo, kot so se dogovorili z ameriško univerzo, prihodnje leto predmete začeli počasi vračati nazaj.

Na Univerzi Yale pravijo, da morajo še doreči določene podrobnosti, vendar so pozdravili najnovejše dogajanje v tej smeri. "Vedno je bila želja Yala, da se doseže dogovor, ki bo spoštoval perujsko bogato zgodovino in kulturno dediščino in prepoznal svetovni interes v nadaljnjem dostopu javnosti in šol do te dediščine," so sporočili z univerze.

Mesto naj bi zgradil inkovski vladar Pachacuti okoli leta 1440, poseljeno pa je bilo do leta 1532, ko so si Španci podjarmili Peru. Machu Picchu je bil pravzaprav podeželsko počitniško mesto za inkovsko plemstvo, podobno kot vile, v katerih so se poleti iz vrveža večnega mesta umaknili rimski cesarji. Foto: EPA

Na pomoč v Belo hišo
V Peruju so prepričani, da so bili predmeti kvečjemu posojeni ameriški univerzi, prvotni načrt, da bi jih pridobili, pa je propadel pred dvema letoma. Zgodba na Yalu je nekoliko drugačna, in sicer pravijo, da je Peru vedel, da bo ohranila tiste predmete, ki jih ni vrnila leta 1921. Primer je že nekaj časa na ameriškem sodišču, predsednik Garcia pa je na začetku meseca vendarle posredoval pri ameriškem kolegu Baracku Obami, da bi našli rešitev pred veliko obletnico v prihajajočem letu.

Perujska vlada je, kot so zapisali v izjavi o osnutku sporazuma, hvaležna za takšno odločitev in priznava Univerzi Yale vlogo v skrbi za predmete, ki bi se sicer izgubili v zasebne zbirke po vsem svetu in po vsej verjetnosti povsem izginili.

'Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več,' je nekoč zapisal Pablo Neruda pod naslovom Višine Machu Picchuja. Foto: EPA

Izgubljeno mesto Inkov
Preden ga je znova našel Hiram Bingham, je bil Machu Picchu stoletja opuščen. Njegovi lastniki Inki so se nekoč ponašali z velikim in močnim imperijem, temelječim na vojaški moči in diplomacijah, a niso bili dovolj močni, da bi se jim uspelo upreti orožju in novim boleznim španskih osvajalcev, ki so tja prispeli leta 1532.

"Ti predmeti ne pripadajo nobeni vladi, nobeni instituciji, nobeni univerzi. Pripadajo ljudstvu Peruja. Zdaj bodo imeli Perujci in obiskovalci njihove države dostop do bogate zgodovine," je vesel ob Yalovi odločitvi, da vrne najdbe Peruju, pozdravil ameriški senator Chris Dodd, ki je sodeloval pri dogovarjanjih.

Machu Picchu sestavljajo trije večji predeli - Sveti predel, Ljudski predel in Predel svečenikov in plemstva. Foto: EPA

Incas, principales jefes de cirugía

Inki, južnoameriški staroselci, niso blesteli samo v astronomiji in gradbeništvu, ampak tudi v kirurgiji glave. Operacija lobanje je bila za inkovske kirurge povsem rutinirano dejanje.Da so Inki postopek trepanacije, kot se strokovno reče operativnemu odprtju lobanje, razvili do izredno visoke ravni, je predvsem posledica kulture njihovega bojevanja. V obdobju srednjega veka so se inkovski vojščaki bojevali s kiji in s fračami, s katerimi so streljali kamne. Boji z uporabo takšnega orožja so se pogosto končali s hudimi, a ne smrtnimi poškodbami glav, večinoma s pretresom možganov. Takšne poškodbe so kar klicale k razvoju kirurgije glave.

Veliko trupel s preluknjano lobanjo
Ameriška antropologa Valerie Andrushko in John Verano sta za najnovejšo izdajo ameriške strokovne publikacije American Journal of Physical Anthropology zapisala, da sta analizirala 411 trupel Inkov, izkopanih pred kratkim na območju mesta Cuzco, nekdanjega glavnega mesta inkovske države. "16 odstotkov vseh trupel je imelo preluknjano lobanjo," sta navedla. Tako visok delež ni bil zabeležen nikjer drugje na svetu. Trupla, ki so v lobanji imela eno ali več lukenj, naj bi v veliki večini pripadala moškim.

Poseg brez narkoze, ki se ni občutil
Adrushkova in Verano pravita, da so na območju Evrope trepanacijo izvajali že pred Inki, toda nikoli tako strokovno in uspešno kot južnoameriški staroselci. Z analizo kosti sta antropologa ugotovila, da je kar okoli 90 odstotkov bolnikov preživelo operacijo lobanje in zaživelo povsem normalno življenje. Stopnja okužb naj bi znašala manj kot pet odstotkov. Zdravniki so za dezinfekcijo rane uporabili denimo tanin ali kislino cimeta. Operacije so sicer izvajali brez narkoze, toda za bolnike to ni bilo tako boleče, kot se sliši. Bolniki s poškodovano glavo naj bi že tako trpeli za tako hudo bolečino, da naj sploh ne bi zaznali posega v lobanjo.
Vrtanje, žaganje ...
Inkovski kirurgi so poznali štiri vrste operativnih posegov v lobanjo. Luknjo v lobanjo so lahko izvrtali, izpraskali, izžagali ali izrezali. "Slednjega načina so se poslužili pri akutnih primerih, če pa so imeli na razpolago več časa, so luknjo počasi izpraskali," pripovedujeta ameriška strokovnjaka. Zanimivo je, da preučevalci inkovske kulture niso našli še nobenih orodij, s katerimi so Inki opravljali svoje posege.

Kirurgi pa z vrtanjem v lobanjo menda niso zdravili samo poškodovanih bojevnikov, ki so trpeli za pretresom možganov, ampak tudi druge bolnike, denimo tiste, ki so tožili nad glavobolom. Verano omenja primer trupla, ki je v lobanji imelo kar sedem lukenj: "Očitni so kirurgi iskali okuženo mesto v glavi."

"Raziskave inkovske kirurgije glave so komaj na začetku," pravita Andrushkova in Verano. Izpostavljata dejstvo, da Inki niso zapustili nobenih zapisov o svoji spretnosti, niti niso o tem nikjer poročali Španci, ki so ob koncu srednjega veka uničili njihovo civilizacijo.

Casa donde nació Mario Vargas Llosa fue declarada patrimonio cultural del Perú

Arequipa - Peru je v svojo kulturno dediščino vpisal rojstno hišo letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, 74-letnega Maria Vargasa Llose v Arequipi, drugem največjem perujskem mestu, ki leži približno 1000 kilometrov od prestolnice Lime. Hišo nameravajo spremeniti v muzej in vanjo povabiti turiste. Hišo si predstavljam kot spremenjeno v kraj spomina, kamor bi lahko prihajali turisti in prispevali k blaginji mesta," je ob vpisu pisateljeve rojstne hiše v kulturno dediščino Peruja in obisku Arequipe dejal minister za kulturo Juan Ossio. V enonadstropnici, zgrajeni v tipičnem arhitekturnem slogu z začetka 20. stoletja, že več let nihče ne stanuje, a je dobro ohranjena, kar gre zahvala novim lastnikom, ki jo dobro vzdržujejo, kot jih je pohvalil Ossio. Poslopje na naslovu 101 Avenue Parra bodo spremenili v muzej ter v njem prikazali pisateljevo življenje in delo. Vargas Llosa, ki se je rodil leta 1936, je v hiši preživel le nekaj prvih let z materjo in njeno družino. Potem so nekaj časa živeli v Cochabambi v Boliviji, pri desetih letih pa se je preselil v Limo. Pred nekaj meseci je hišo kupilo neko zasebno podjetje, ki sploh ni vedelo, da je to pisateljeva rojstna hiša. Z muzejem, ki ga nameravajo odpreti proti koncu leta 2011, bo po poročanju francoske tiskovne agencije AFP upravljala pokrajinska kulturna uprava v Arequipi. Minister Ossio je ob tej priložnosti dejal, da se je med svojim obiskom Rusije navdušil nad rojstnima hišama Dostojevskega in Tolstoja, ki sta spremenjeni v "veliki turistični atrakciji". Tudi sam si želi, da bi kraje, kjer je živel Vargas Llosa, vpisali v kulturno dediščino Peruja oziroma, še bolje, da bi jih ustrezno ohranili.

Paraiso

Na letošnjem festivalu je prisotno veliko število filmov, ki se ukvarjajo z osebami na družbeni margini. Héctor Gálvez, ki ima za seboj sicer obsežno dokumentarno kilometrino, je za osrednjo temo svojega prvega celovečernega izdelka izbral vprašanje prihodnosti v revni in neperspektivni perujski regiji Ayacucho.

Gálvezov pristop je nekaj posebnega v vrsti filmskega prikazovanja revščine, ki ga bo letos občinstvo Liffa zelo dobro osvojilo. Pohvalno je, da njegov film Paradiž ni eksploatacija teme, ki svojo uspešnost meri izključno v enotah čustvene manipulacije, ponarejenega občutka empatije in razbremenitve krivde, ki je iz enake snovi kot cerkveni odpustek. Nasilja, kriminala in brezizhodnosti namreč ne obsoja. Režiserju je pri Paradižu mar za glavne junake njegovega filma, to je za pet najstniških prijateljev, ki živijo v perujskih slumih. V prvi vrsti je torej zavezan k izpeljavi njihovih zgodb in prikazu vzponov ter padcev v njihovih življenjih. Komentarji na širše družbeno dogajanje pa so številčno majhni in nevsiljivi.

Kljub temu kontekst ostaja pomemben za najstnike, ki so razpeti med ugajanjem idealom svojih staršev, predvsem mater, in osebno odgovornostjo za lastno prihodnost. Bodo vse življenje ostali privezani na bedo, ali bo vsak od njih našel ali pa iznašel način, kako pobegniti iz navidezno usojenega družbenega položaja? Tu se razpre še pomembna razsežnost medgeneracijskih razmerij in konfliktov. Starejša generacija je nosilka spomina na politično nasilje, hranilka revnih razmer. Vztraja, da otroci ostanejo v nevarnem predmestju in tu ustvarijo družino. Ne pustijo, da odidejo na študij na univerzo, če že, pa naj bo študij koristen in perspektiven (študiji, ki terjajo razmislek, so izključeni). Revščina ima učinek obsodbe, spomin, zgodovina in tradicija delujejo kot breme. A mladi šolarji si lahko privoščijo tudi egoizem te vrste, da si dovolijo dvakrat premisliti o svoji karieri, bodočem zakoncu, izobrazbi. V Paradižu gre za to, da se je včasih treba bremena preprosto otresti.

La Foquita Farfan

Dokler ne bo razrešil spora z materjo svojega sina, Jefferson Farfan ne bo smel zapustiti Peruja. Mati njegovega sina od njega zahteva 30 odstotkov dohodka - 50.000 evrov mesečno!

Jefferson Farfan se je vrnil v Peru, kjer se je pridružil svojim reprezentančnim soigralcem. Potem ko bo opravil z vsemi dolžnostmi v reprezentanci, se bo moral Farfan vrniti v Nemčijo, kjer igra za Schalke iz Gelsenkirchna. In to pravočasno, strogi trener Felix Magath namreč ne mara zamujanja. A bo Farfan morda vseeno zamudil. Ima namreč težave zasebne narave, in sicer se z materjo svojega sina Adriana nikakor ne uspe dogovoriti glede plačevanja preživnine. In ker se je doslej obveznostim spretno izogibal, se je soočil s perujskim pravosodnim sistemom. S pomočjo le-tega bo mati njegovega otroka skušala iztržiti preživnino. Le-ta pa ne bo majhna, Farfan namreč utegne ostati brez kar 30 odstotkov svojega mesečnega zaslužka, ki ni majhen. Farfan namreč mesečno zasluži okrog 150.000 evrov, kar pomeni, da bo na naslov preživnine vsak mesec moral plačati okrog 50.000 evrov. Če se bo seveda dogovoril, v nasprotnem primeru bo spor razrešilo sodišče, kar pa utegne njegovo bivanje v Peruju močno zavleči. In Magathu, ki se na začetku letošnje sezone sooča z velikimi težavami, to zagotovo ne bo všeč.