Retro casa

Jose Orrego, arhitekt iz Peruja, je navdih za svojo hišo škatlaste oblike našel v arhitekturi iz 60. let prejšnjega stoletja. Hiša se nahaja na prelepi plaži Palabritas v perujski prestolnici Limi.Moderna hiša, pri kateri prevladuje kombinacija rdeče in bele barve, je pravi arhitekturni posladek za privržence in privrženke retro stila, ki bo istočasno ugodila tudi tistim, ki prisegajo na futurizem.

Gladke linije z zavoji, rdeče in belo, asociacija na jin in jang, odprtost in zračanost...Ob posrečeni barvni kombinaciji je hiša posebna tudi zaradi oblike, saj deluje, kot bi bila njena celotna vsebina uokvirjena in bi sestavljala zgodbo znotraj slike.

Tiste, ki niso preveč navdušeni nad modernimi oblikami hiš, bo morda prepričal (ali pa vsaj potolažil) bazen, ki daje celotni bivalni zgodbi dodatno svežino in stilistično vrednost, saj je njegova oblika in vmeščenost v prostor med zunanjostjo in notranjostjo posebna v mnogih pogledih.

Če pa še to ni dovolj, bo dvomljivce in dvomljivke gotovo očaral bar oziroma šank v kuhinji, ki kar čaka na pripravo nekaj slastnih pina colad ali kozarec svežega naravnega soka.

Številni kotički, namenjeni izključno užitku in udobju govorijo o tem, da je arhitekt to enkratno dvonivojsko gradnjo namenil življenju brez naporov.
Celotno oblikovanje je podrejeno povezanosti z zunanjim okoljem in dostopom do plaže, iz hiše odprtega tipa z zastekljenimi površinami pa je najlepši razgled iz spalnice na drugem nivoju, ki ponuja razgled naravnost na ocean.

Čeprav so stropi nizki, hiša ne varčuje s prostorom, v njej se nahajata dve spalnici, kuhinja, otroška soba, kar nekaj dnevnih prostorov in sob za goste.

Stanovalcem in obiskovalcem ob razgibanosti ambienta nikakor ne more biti dolgčas, za čudovit stik z okolico pa poskrbi tudi travnato dvorišče, ki hiši daje še večjo vrednost.

Dom in Vrt

Ciudad sagrada de Caral

Perujski Caral označen za svetovno kulturno dediščino

Peru je bogatejši še za eno mesto, ki sodi pod okrilje svetovne kulturne dediščine.
Caral, najstarejše mesto južnoameriške države je tudi uradno vpisan na Unescovo listo. Mesto leži okoli 184 kilometrov severno od Lime in velja s 5.000 letno zgodovino za najstarejše mesto na celotnem ameriškem kontinentu. Na več kot 66 hektarjih se razprostirajo različna arheološka najdišča, ki hranijo okoli 3000 let stare najdbe. V Peruju je odslej enajst mest, ki sodijo med svetovno kulturno dediščino Unesca.

Un sismo de 5,8 grados sacudió el centro de Perú

Peru prizadel nov potres

Potres z močjo 5,8 stopnje po Rihterjevi lestvici je zatresel Pucallpo, regijo v perujski džungli Ucayali, vendar je bilo potres čutiti v številnih mestih po državi v ključno z Limo.

Potres je stresel perujsko džunglo včeraj ob 5:52 po lokalnem času, epicenter je bil registriran 28 kilometrov od mesta Puccalpa na globini 126 kilometrov.

Gibanje tal je bilo čutiti v mestih po državi, kot so: Trujillo, Chimbote, Cerro de Pasco, Huánuco, Pucallpa, San Ramón in Lima.

Čutili pa so ga tudi v mestu Cruzeiro do Sul v Braziliji.

Fujimori va a la cárcel

Nekdanji perujski predsednik Fujimori ima na vesti številne zločine: pokol civilistov, kršenje človekovih pravic, korupcija, nezakonito prisluškovanje ...

Perujsko vrhovno sodišče je potrdilo 25-letno zaporno kazen za nekdanjega predsednika Alberta Fujimorija, obsojenega zaradi kršitev človekovih pravic, poročajo tuji mediji. Sodišče je zavrnilo pritožbo Fujimorija na aprila lani sprejeto razsodbo.

71-letni Fujimori, ki je bil na čelu Peruja med letoma 1990 in 2000, je bil obsojen zaradi odgovornosti v pokolih civilistov, ki so jih v letih 1991 in 1992 med zatrtjem upora levičarskih skrajnežev izvedli t. i. eskadroni smrti. Fujimori je vse obtožbe zavračal.

Diktator in kriminalec

Nekdanji predsednik je bil sicer obsojen tudi zaradi korupcije in zlorabe položaja, 25-letna zaporna kazen pa je najdaljša možna

v Peruju. Fujimori že prestaja tri druge zaporne kazni. Lanskega septembra je bil namreč obsojen nezakonitega prisluškovanja ter podkupovanja novinarjev, podjetnikov in opozicijskih politikov. Julija je bil obsojen na 7 let in pol zapora, saj so tožilci zbrali dovolj dokaznega gradiva, ki je pokazalo, da je državni proračun oškodoval za kar 15 milijonov ameriških dolarjev. Leta 2007 je bil obsojen na šestletno zaporno kazen zaradi zlorabe oblasti.

Leta 2000 so se prebivalci njegovi diktaturi uprli, Fujimori pa je zbežal na Japonsko, kjer so se rodili njegovi starši. Novembra 2005 so ga aretirali v Čilu, ki naj bi bil odskočna deska za še eno kandidaturo za perujskega predsednika.

24ur.com

Imperio inca

Inki (ednina Inka) so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador.Zgodovina

Njihovi začetki so bili okoli leta 1200, ko je njihov prvi vladar Manqu Qhapaq, ki naj bi bil sin sonca, s sestro in soprogo Mama Uqllu prišel z Otoka Sonca v jezeru Titikaka na prvotno ozemlje Inkov. Po tradiciji je vrgel zlato palico, in tam, kjer naletela na tla, je ustanovil mesto Qusqu (kečuansko; špansko: Cusco). Mesto Qusqu je bilo razdeljeno v dve polovici, Zgornji Qusqu (Hanan Qusqu) in Spodnji Qusqu (Urin Qusqu). Prvih pet vladarjev je bilo iz Spodnjega Qusquja, od šestega pa naprej so pripadali Zgornjemu Qusquju. Še dve stoletji je inkovska država obsegala le Qusqu in okolico. Šele vladar Wiraqucha Inka je osvojil območja do mesta P'isaq ter do jezera Titikaka. Pachakutiq Yupanki je premagal glavne sovražnike Inkov, Chanke, potem pa ljudstvo Wanka, in s tem je razširil državo do današnjega perujskega departmaja Junin. Pod vladarjem Tupaq Yupanki so osvojili državo Chimu na severu Peruja, današnji Ekvador ter severno Argentino. Največji obseg je država imela pod vladarjem Wayna Qhapaq, ki je pred smrtjo državo razdelil med sinovoma: Waskar je vladal v jugu s Qusqujem, Atawallpa pa v severu. Potem je izbruhnila vojna med bratoma, ki jo je izkoristil španski osvajalec Francisco Pizarro. Ko je leta 1532 prišel v mesto Kashamarka (Cajamarca), je vzel Atawallpo kot talca, in kljub plačila odkupnine, cele sobe polnjene z zlatom, je Atawallpo dal usmrtiti. Leta 1533 so Španci osvojili Qusqu in imenovali inkovskega plemiča za vladarja Manqu Qhapaq II. Po neuspešnem uporu pod Manqujem Qhapaqom so Španci zažgali Qusqu, Manqu Qhapaq pa je pobegnil v mesto Willkapampa, vzhodno od Qusquja. Tam so Inki še vladali do leta 1572, ko jih je Francisco Toledo premagal. Zadnji inkovski vladar, Tupaq Amaru, je bil usmrčen na glavnem trgu Qusquja leta 1572.Ruševine inkovskega mesta Machu PicchuSacsayhuamánPachacamac Coricancha

Jezik

Inki so prevzeli kečuanščino kot državni jezik ter jo razširili po celotnem ozemlju svoje države, čeprav ni bila njihov prvotni jezik.

Materialna kultura

Inki niso poznali pisave, morda pa so njihovi vzorci v tekstilu (tukapu) služili na neki način za shranjevanje informacij. Poleg tega pa so uporabljali vrvice z vozli (kipu) v različnih barvah, s katerimi so shranjevali števila in s tem omogočali knjigovodstvo oz. statistiko vseh vrst blaga kot tudi prebivalstva. Niso imeli denarja in zato niso pobirali davkov v današnjem smislu. Namesto tega je njihova uradniška država izterjala tribute od podrejenih ljudstev, in sicer v obliki prirodnin kot tudi storitev.Kipu (vrvice z vozli)

Inki so imelo zelo razvito tkalstvo, s katerim so predelovali lamjo volno in bombaž. Ena tretjina delovnega časa podložnikov je bila namenjena inkovskemu vladarju, druga tretjina starim, bolnikom, vdovam, sirotam in drugim nemočnim. Zadnjo tretjino je posameznik lahko uporabljal za vzdrževanje družine. Plemiči in uradniki so bili osvobojeni služb v vojski ter na poljih, so lahko imeli več žena in so kot edini smeli nositi nakit.

Inkovski arhitekti in zidarji so opravljali čudovita, trajna dela. Zgradili so velike stavbe iz ogromnih kamnov brez malte, med katere ni bilo mogoče poriniti rezila. Take zidove najdemo še danes, npr. ostanke bivših inkovskih palač v centru mesta Cusco, ki zdaj služijo kot temelji cerkvenih ter uradnih stavb. Tisti zidovi so preživeli več potresov, v katerih so padle druge, kolonialne stavbe. Manj pomembna poslopja ter včasih tudi nadgradnje na kamnitih temeljih pa so gradili z glinastimi zidaki.Inkovski zid, Qusqu/Cusco, Peru

Glavna središča inkovske države so bila povezana s cestami med njimi 4000 km dolga in 8 m široka obalna cesta ter 5200 km dolga in 6 m široka gorska cesta v Andih, po katerih so hiteli menjalni tekači (chaski), ki so prenašali pomembna poročila do 400 km dnevno.

Inki so imeli razvito kovinarstvo. Orodje ter orožje so izdelovali iz bakra in brona. Tudi operirali so lobanje in okončine z bronastimi orodji.

Inki niso poznali niti kolesa niti pluga vlečenega z živalmi. Zemljo so obdelovali z motikami (chaki taklla), ki jih so rinili s pomočjo nog. Za preskrbo velikih količin ljudi v goratih ozemljih so gradili terase na pobočjih, ki jih so namakali z vodovodi. Presežke so shranjevali v skladiščih, v katerih ja pihal veter in s tem pridelke zaščitil pred gnilobo. Krompir so sušili z ponočnem zmrzovanjem. Pridelovali so koruzo, krompir, vrsto metlike (kinwa), ščir (kiwicha), bučo, paradižnik, arašid in papriko. Njihove domače živali so bile lame, race, alpake in morski prašički (quwi), katerih meso so jedli.

Bogovi
Ko vsa ljudstva Andov so Inki častili boga Stvarnika Sveta (Wiraqucha) in Mater Zemljo (Pachamama). Poleg tega pa so slavili Očeta Sonce (Inti), ki je bil oče inkovskih vladarjev.

Mamachas juegan al futbol

Mamachas oziroma indijanske ženske iz Andov se vsako leto decembra zberejo v perujski Limi, da bi odigrale finale nogometnega turnirja. V spodnjih slikah preverite, kako so driblale to leto.

zurnal24.si

Disculpa por abusos!

Perujske oblasti so se opravičile prebivalcem afriškega rodu. Priznale so namreč, da so bili že stoletja žrtve diskriminacije in različnih zlorab. Še več, zavedajo se, da se poniževanja nadaljujejo še naprej.

Perujske oblasti so se opravičile prebivalcem afriškega porekla, saj so bili v preteklosti žrtve organiziranega zatiranja in kratenja osnovnih človekovih pravic. Da razmere v državi še vedno niso rožnate, so predstavniki priznali, toda prvi korak k izboljšanju razmer je storjen, poroča britanska spletna stran BBC.

"Stoletja so bili žrtve zlorab,“ so prvič v zgodovini Peruja priznali odgovorni v državi. Opravičilo je bilo objavljeno v časopisu El Peruano, pripravljajo pa posebno javno slovesnost, na kateri bodo izrekli tudi uradno opravičilo. Kdaj bo potekala prireditev, še ni znano.

V Peruju živi med pet in deset odstotkov ljudi z afriškimi koreninami. Njihovi predniki so bili sužnji, ki so jih v regijo pripeljali španski kolonialisti. Prvi Afričani so v Peru prispeli v 16. stoletju kot sužnji. Peru je suženjstvo prepovedal leta 1854.

Peru ni prva država Latinske Amerike, ki se je opravičila omenjeni populaciji, je pa prva, ki je poleg še priznala, da se ljudje še naprej soočajo s težavami in diskriminacijo zaradi svojega porekla.

Nekateri strokovnjaki so bili kljub opravičilu zelo kritični do perujskih oblasti. Opravičilo se ni niti v eni točki nanašalo na samo suženjstvo kot tako, prav tako naj ne bi vsebovalo zaveze, da bodo odgovorni storili vse, kar je v njihovi moči, da takoj odpravijo diskriminatorne vzorce. Opozarjajo tudi, da omenjena skupina ni edina, ki se sooča s tovrstnimi težavami, in da je diskriminacija drugačnih v Peruju velika težava.

24ur.com

El canalla sentimental

Danes vam predstavljam knjigo perujskega pisatelja Jaime Bayly-a z naslovom El canalla sentimental (Sentimentalna baraba).

Provokativen, len, romantični samouničevalec, protisloven, nezvest, domišljav, neresen, spogledljiv, zapeljevalec in pravi "prasec"; takšen je Jaime Bayly, pisatelj in televizijski voditelj, ki ima svoje življenje urejeno v nekem tesnem, napetem ravnovesju.

V knjigi opisuje odnos z Martinom, njegovim fantom in edinim moškim v katerega je bil kdaj koli zaljubljen, opisuje težke trenutke, ki spremljajo ta odnos a tudi vztrajnost, k boju za obstanek te velike ljubezni.

Zgodba se dotakne tudi njegovih dveh hčera Camile in Lole zaradi katerih mora vsak teden prepotovati milijon kilometrov, da jih lahko vidi, hčerki, ki jih obožuje in ljubi brezpogojno.

Njegova bivša žena in mati njegovih otrok se ne more sprijazniti z njegovo biseksualnostjo. Njegova družina je pretresena zaradi njegovega ekshibicionizma. Njegova bivša tašča ga želim umoriti.

A on ljubi vse in o vsem tem piše, na tak način jim želi povedati kako zelo jih ima rad.

Jaime Bayly opisuje svet Jaime Bayly-a s svojim talentom, s svojo pripovedjo in briljantnim smislom za humor v tem "sramotnem" in nepozabnem romanu.
Knjiga mi je bila zelo všeč, ker je avtobiografska, iskrena, napisana s pravo mero humorja, ki ne pusti bralca da bi jo izpustil iz rok. Všeč mi je, da je v tej knjigi več zgodb, ki se med seboj ne povezujejo a se vseeno nagrajujejo ena z drugo. To je moja prva Bayly-eva knjiga, ki sem jo prebrala. Sedaj sem tudi v slovenski knjižnici zasledila dva njegova prejšnja dela z naslovom No se lo digas a nadie (Ne povej nikomur, po katerem so posneli tudi film) in Y de repente, un angel (In nenadoma, angel), ki že čakata na izposojo. Zelo si želim prebrati tudi njegovo najnovejšo knjigo El cojo y el loco (Hrom in nor), ki je izšla pred dobrim mesecem in je dobila zelo dobre kritike, menda naj bi šlo za njegovo najboljše delo, to sem pa tudi že naročila v Peruju :). Bayly se mi zdi dober a predvsem zelo zanimiv in "bralen" pisatelj, ki vedno znova preseneča tako v knjigah kot tudi v kolumnah, ki jih piše.

No se lo digas a nadie

No se lo digas a nadie (Ne povejte nikomur), je perujski film režiserja Francisca Lombardija, ki temelji na knjigi z istim naslovom, ki jo je napisal Jaime Bayly ki je pri filmu sodeloval kot scenarist. Premiero je doživel lepa 1998. To je bil prvi film v Peruju, ki je imel homoseksualno tematiko.Joaquín Camino (Santiago Magill), je mlad fant iz visoke Limenske družbe, ki ima homoseksualne tendence, zaradi katerih se sooča s predsodki svojih lastnih staršev in zavračanja s strani homofobične družbe, ki je zelo konzervativna a po drugi strani tudi zelo hinavska. Film prikazuje vrsto situacij, ki se zgodijo Joaquinu, od najstniških let pa vse do njegove odraslosti. Film, kot tudi roman, je sprožila veliko polemiko v Limi.

No se lo digas a nadie (Ne povejte nikomur), je močan in edinstven portret v napetem svetu homoseksualnosti, ki obstaja v Peruju in številnih drugih državah Latinske Amerike.

Igralska zasedba: Santiago Magill (Joaquín Camino), Christian Meier (Gonzalo), Lucia Jimenez (Alejandra), Giovanni Ciccia (Alfonso) in drugi.

FILM si lahko ogledate tudi na spletu, na žalost le v španskem jeziku.

Dodajam še povezavo do foruma, kjer lahko najdete še nekaj opisov, mnenj,... o ostalih perujskih filmih.

El mes morado

V Limi je oktober poznan kot "el mes morado" vijolični mesec. Vijolična je barva vernikov, ki se udeležujejo procesij, kjer se časti najbolj poznano podobo v Peruju: "El Señor de los Milagros" Gospod čudežev. Gospod čudežev je edinstvena perujska podoba Jezusa Kristusa.

V oktobru je v kolonialnem centru Lime podoba Jezusa Kristusa na križu odvzeta iz cerkve "Las Nazarenas". V seriji procesij verniki hodijo iz ene do druge cerkve in častijo to edinstveno perujsko podobo Jezusa Kristusa.

Vonj kadila, zvok bobnov in koraki vernikov, ki se udeležujejo procesije, po ozkih ulicah kolonialnega mesta, pričarajo utrip, ki je v Limi prisoten že na stotine let.

Izvor te podobe Kristusa sega v leto 1651. Glede na versko prepričanje je v tem letu na območju kjer danes stoji cerkev Las Nazarenas, včasih pa se je to območje imenovalo Pachacamilla v tistem času živela skupina afriških sužnjev iz Angole.
Sužnji so se pokristjanili in eden izmed njih, ki je v zgodovinski knjigi neimenovan je narisal Kristusovo podobo na steno stavbe.

Leta 1655 je Limo prizadel uničujoč potres s katerim je bil uničen velik del mesta. Zgradba kjer se je nahajala slika Kristusa se je porušila z izjemo ene same stene. Stena, ki je ostala nedotaknjena je bila stena poslikana z motivom Jezusa Kristusa, ki jo je nekaj let pred potresom naslikal Angolski suženj.

15 let je bila stena s podobo Kristusa zapuščena. Leta 1670 jo je odkril bližnji sosed, ki je začel častiti to podobo. Na tem mestu se je zgradilo svetišče za vernike. Ker je človek, ki je odkril sliko Kristusa nepričakovano ozdravel smrtno nevarnega tumorja, so tudi ostali vaščani Pachacamilla začeli častiti podobo, misleč da je čudež.

Večina vernikov je bilo potomcev Afričanskih sužnjev, ki so delali na plantažah in kmetijah obalnega Peruja.

Eden od običajev, ki se je začel v tem času je bil, da so se ljudje vsak petek zvečer zbirali pred podobo Jezusa Kristusa kamor so nosili rože, prižigali sveče in igrali na harfo in tradicionalen perujski instrument cajon.

Ti običaji so postajali vse bolj priljubljeni in o njih se je veliko govorilo, glas je prišel zelo do vodilnega škofa, ki je v teh običajih videl veliko grožnjo. Zato je leta 1671 ukazal, da mora biti slika prepleskana.

Legenda o "El Señor de los Milagros" pripoveduje, da ko je bil nek indijski gospod zadolžen, da prepleska sveto sliko Kristusa to ni mogel storiti. S čopičem v roki se je začel približevat sliki, a so se njegove roke začele tresti in potiti.

Pripeljali so drugega slikarja, ki je bil vojak in tudi on ni bil zmožen pobarvati podobe.

Večkrat so poskušali prebarvati podobo, a so se vaščani vedno uprli in protestirali. Na koncu se je tudi škof vdal in ukazal postaviti kapelo na mesto častitljive podobe Jezusa Kristusa.

Od takrat naprej je postala slika osrednja točka za čaščenje. Leta 1687 je Limo ponovno prizadel močan potres, ki je zrušil večino kolonialnega mesta v ključno s kapelico, ki je bila postavljena za čaščenje slike Kristusa. Še enkrat, steno kjer je bila narisana podoba ni prizadel močan potres.

Od leta 1687 je podoba Kristusa odvzeta iz cerkve v seriji procesij 18, 19 in 28 oktobra.

El Señor de los Milagros je bil imenovan, kot pokrovitelj Lime leta 1715. Tega leta je tudi slika dobila uradno ime, ime ki je poznan vse do danes: El Señor de los Milagros de Nazarenas.

In kaj ima vse to opraviti s hrano? Kot je za pričakovati obstajajo posebne jedi, ki so povezane s tako pomembnim verskim dogodkom kot je El Señor de los Milagros.

Tri najbolj tradicionalne perujske jedi so turrón, anticuchos in picarones.

Nihče ne ve izvora sladko, večplastno zloženega peciva poznanega kot turrón de Doña Pepa.

Legenda pravi, da ga je izumila premožna gospa iz Lime, čeprav drugi trdijo, da so njegove korenine kuharja afriškega porekla poznanega kot 'ña Pepa.Anticuchos, meso na žaru z nabodali je druga priljubljena hrana v mesecu oktobru. Po mnenju poznavalcev ime izvira iz besede antikucho, ki je v Kečuanščini "Quechua". Beseda naj bi pomenila "Andski rez oziroma Andski mix".

Pred prihodom Špancev so te nabodala delali izključno z laminim mesom. Leta 1500 so Španci začeli pripravljati nabodala danes podobnim anticuchos, da so namesto laminega mesa uporabili govedino.

Še enkrat se v Perujski kulinariki in kulturi zgodovine čuti afriški vpliv.

Španci so svojim afriškim sužnjem dali del krave, ki ga niso sami pojedli. To je vključevalo srce živali. Sužnji so vzeli goveje srce ga začinili in močno marinirali ter ga nato popekli na žaru, kot so prej opazovali gospodarje kako to počnejo.

Čez čas je goveje srce anticuchos postalo najljubša Perujska jed. To so še kar ena od najbolj priljubljenih uličnih jedi, ki so na voljo v Peruju in v času med El Señor de los Milagros, prodajalci

anticuchos z aromatičnim dišavami privabljajo mimoidoče obiskovalce, da poskusijo to priljubljeno jed. Nazadnje pa moram omeniti še picarones, ki so prav tako popularna jed med praznovanjem. To je ena od jedi, ki ima svoj izvor iz kolonialnih časov. Nekateri so mnenja, da so imitacija španskih krofov. Picarones so narejeni iz buče oziroma iz bučne kaše in sladkani z "chancaco", surovim trstnim sladkorjem stopljenim v sirup.Med vijoličnim mesecem Perujci pokažejo svojo lojalnost, ne samo do verskega prepričanja, temveč tudi do svoje kulinarične tradicije.

Descubren un friso esculpido hace 5.000 años al norte de Lima

V Peruju so odkrili friz, ki naj bi bil izklesan pred 5000 leti. Najdišče se nahaja 120 kilometrov severno od Lime, v arheološkem kompleksu Vichama.

Najpomembnejši del friza predstavlja človeška roka, ki v oprijemu drži predmet podoben nožu ali vretenu za spin.

Izpostavljeni del roke meri 23 x 20 cm, predmet pa je dolg 35 cm in širok 20 cm.

Arheologi so mnenja, da bi ta friz lahko bil povezan z obrednimi dejavnostmi, kot so posebne sejance ali žrtvovalni (zakol) rituali. Prepisujejo jim starost do 5000 let, s tem bi si prislužili mesto med najstarejšimi frizi v Ameriki.

Vichama kompleks ima skupno površino 136,3 hektarov in se nahaja na desnem bregu reke Huaura, kjer se najdejo številne monumentalne zgradbe, ki se nahajajo v dvanajstih nasipih, med drugimi piramida, pet pokopališč in druge manjše objekte lahko najdemo na tem območju.

Vichama je bila v okviru tako imenovane mreže interakcije Caral, najstarejše andske civilizacije, ki se je razvila med leti 3000 in 1800 pred našim štetjem.

514 personas murieron de neumonía en el Perú durante 2009

V tem letu je v Peruju zaradi pljučnice umrlo kar 514 otrok, najpogostejše žrtve so bili otroci mlajši od 5 let.

To je bilo poudarjeno s strani koordinatorja Health Foruma, Walterja Borja, ki je ugotovil, da se ti smrtni primeri niso zgodili le zaradi vala izrednega mrazu, kot je v andskih visokogorji na jugu države, temveč tudi v toplejši območjih, kot Huánaco ali Loreto.

V telefonskem razgovoru s CPN Radio, je dejal, da spreminjanje nekaterih vidikov življenja, življenjski pogoji in hranilni dejavniki ljudi prispevajo k temu povečanju primerov.

Borja je pozval vse starše novorojenčkov in majhnih otrok, da jih nemudoma odpeljejo v najbližje zdravstvene centre, takoj ko opazijo težave z dihanjem pri njihovih malčkih.

Esta realmente la lluvia que cae del cielo?

V Limi prvo deževje po več kot 40 letih

Ljudje nimajo primernih čevljev, v vsem mestu ne prodajajo dežnikov, avtomobile pa zanaša na ulicah. Tako je, ko dežuje po več kot 40 letih - v Limi v Peruju.

Slišati je skoraj neverjetno, a je res. V perujski prestolnici osem milijonov prebivalcev dežja ni videlo oziroma občutilo že od 70. let prejšnjega stoletja, v soboto pa je začelo liti kot iz škafa - in še vedno dežuje.

Padavine naj bi Perujce "močile" še do petka, mnogi pa zaradi "nenavadnega" pojava, imenovanega dež, že napovedujejo katastrofalne razmere. Ulice so namreč poplavljene, večina streh in fasad je močno poškodovanih, saj niso izdelane tako, da bi prenesle močno deževje, številna stanovanja pa je poplavilo.

Veliko je tudi prometnih nesreč, saj vozniki niso navajeni vožnje po mokrih cestah, številna vozila pa tudi niso opremljena za dež. Ljudje imajo težave tudi, ker nimajo primerne obutve za mokro vreme, zato mnogim na mokrih ulicah spodrsne. "Ljudem se niti sanja ne, kje v Limi bi lahko kupili dežnik," je dejal neki meščan.

Museo San Francisco

Frančiškanska cerkev in samostan sta izmed najbolj obiskanih in nepozabnih v vsej Limi. Prvotno zgrajena 1546, je ena najstarejših cerkva v Južni Ameriki. Prav tako služi kot prvo uradno katoliško pokopališče v Limi, v času ko so bili umrli postavljeni na počitek v katakombe pod cerkvijo, ki je samo odmev iz starih rimskih običajev. Ob obisku katakomb se na ogled postavi na stotine kosti in lobanj. V cerkvi je tudi eno od najstarejših in najbolj zgodovinsko pomembnih knjižnic v Ameriki in dramatične zbirke religiozne in sekularne umetnosti, vključno renesančne ploščice uvožene iz Španije.


Knjižnica vsebuje kar 25.000 knjižnih del, ki so napisani v različnih jezikih in obravnavajo različne teme kot so: filozofija, teologija, zgodovina, literatura, glasba, geografija, cerkveni zakoniki, gradbeništvo, Biblije itd. Napisana pa so v latinščini, španščini, francoščini, portugalščini, italijanščini in nekatere od njih tudi v antičnem jeziku.
Bratje frančiškani so se v knjižnici lahko zadrževali le čez dan, pri dnevni svetlobi, saj so v tistem času uporabljali sveče in zato je bila velika nevarnost, da pride do požara in da se s tem uničijo pomembne knjige. Knjižnica je zgrajena tako, da ima velika nad strešna okna, ki so dajali dodatno svetlobo knjižnici.

Slika zadnje večerje je bila ustvarjena izpod rok Diego de la Puente iz Jezuitskega reda, ki je prihajal iz Belgije, v sedemnajstem stoletju. Diego de la Puente je prišel v Peru in ustvarjal v cerkvah kot so San Pedro de Lima, Cuzco, Arequipa, Trujillo, prav tako v Čilu in Boliviji. Zadnja večerja je predstavljena na drugačen način, bolj v intimnem krogu, zaradi tega tudi ovalna miza. Druga nenavadna stvar je, da so otroci tisti, ki strežejo odraslim, na mizi je videti pomaranče, hruške, jabolka, kruh, rocoto, jed iz morskih prašičkov (coy).

Katakombas

Slike niso moja last, ker je bilo v muzeju prepovedano slikati.

Fujimori es culpable

Nekdanji predsednik Peruja spoznan za krivega kršenja človekovih pravic.

Albert Fujimori obsojen na 25 let zapora.
Sodišče v Limi je nekdanjega perujskega predsednika Alberta Fujimorija danes spoznalo za krivega kršenja človekovih pravic med vladanjem v začetku 90. let minulega stoletja. V najtemnejših dneh na koncu uspešnega boja proti levičarskim gverilskim gibanjem naj bi namreč Fujimori nudil politično kritje vojaškemu vodu smrti.

Sojenje, ki se je začelo decembra 2007, je bilo najdaljše in najdražje v zgodovini države in prvo sojenje zaradi kršenja človekovih pravic proti kakemu izvoljenemu predsedniku latinskoameriške države v njegovi domovini. Kršitve, katerih je bil obtožen danes 70-letni Fujimori, so povezane z dvema dejanjema voda smrti, imenovanega La Colina.
Prvo sega v november leta 1991, ko je bilo na pikniku v predmestju ubitih 15 ljudi, vključno z osemletnim dečkom, drugo pa v julij 1992, ko je bilo ugrabljenih in ustreljenih devet študentov in njihovi profesorji. Sodišče je poleg tega preiskovalo tudi primer ugrabitve poslovneža in novinarja, ki sta bila kritična do njegovega režima.

Fujimori je vztrajno zatrjeval, da je nedolžen, kazenski pregon pa označil za politično motiviranega. Javnomnenjske raziskave so kljub temu pokazale, da ga večina prebivalcev Peruja dojema za krivega, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Današnja obsodba bi mu lahko prinesla do 30 let zaporne kazni, kar pravzaprav pomeni dosmrtno kazen za nekdanjega perujskega predsednika, čigar slabo zdravstveno stanje je botrovalo razvlečenemu sojenju. Njegova 34-letna hčerka in poslanka Keiko je sicer dejala, da razmišlja o kandidaturi na predsedniških volitvah leta 2011, ter da bo v primeru zmage - po javnomnenjskih raziskava je ta mogoča - pomilostila svojega očeta.

STA