Paraiso

Na letošnjem festivalu je prisotno veliko število filmov, ki se ukvarjajo z osebami na družbeni margini. Héctor Gálvez, ki ima za seboj sicer obsežno dokumentarno kilometrino, je za osrednjo temo svojega prvega celovečernega izdelka izbral vprašanje prihodnosti v revni in neperspektivni perujski regiji Ayacucho.

Gálvezov pristop je nekaj posebnega v vrsti filmskega prikazovanja revščine, ki ga bo letos občinstvo Liffa zelo dobro osvojilo. Pohvalno je, da njegov film Paradiž ni eksploatacija teme, ki svojo uspešnost meri izključno v enotah čustvene manipulacije, ponarejenega občutka empatije in razbremenitve krivde, ki je iz enake snovi kot cerkveni odpustek. Nasilja, kriminala in brezizhodnosti namreč ne obsoja. Režiserju je pri Paradižu mar za glavne junake njegovega filma, to je za pet najstniških prijateljev, ki živijo v perujskih slumih. V prvi vrsti je torej zavezan k izpeljavi njihovih zgodb in prikazu vzponov ter padcev v njihovih življenjih. Komentarji na širše družbeno dogajanje pa so številčno majhni in nevsiljivi.

Kljub temu kontekst ostaja pomemben za najstnike, ki so razpeti med ugajanjem idealom svojih staršev, predvsem mater, in osebno odgovornostjo za lastno prihodnost. Bodo vse življenje ostali privezani na bedo, ali bo vsak od njih našel ali pa iznašel način, kako pobegniti iz navidezno usojenega družbenega položaja? Tu se razpre še pomembna razsežnost medgeneracijskih razmerij in konfliktov. Starejša generacija je nosilka spomina na politično nasilje, hranilka revnih razmer. Vztraja, da otroci ostanejo v nevarnem predmestju in tu ustvarijo družino. Ne pustijo, da odidejo na študij na univerzo, če že, pa naj bo študij koristen in perspektiven (študiji, ki terjajo razmislek, so izključeni). Revščina ima učinek obsodbe, spomin, zgodovina in tradicija delujejo kot breme. A mladi šolarji si lahko privoščijo tudi egoizem te vrste, da si dovolijo dvakrat premisliti o svoji karieri, bodočem zakoncu, izobrazbi. V Paradižu gre za to, da se je včasih treba bremena preprosto otresti.

Dias de Santiago

Josué Méndeza je režiser še enega perujskega filma ki sem ga gledala in sicer Días de Santiago (Dnevi Santiagovi oz. Santiagovi dnevi). Ki je požel zelo dobre kritike tako v Peruju kot tudi v tujini.

Días de Santiago je urbani film. Predstavlja okrutnost življenja v mestu, njegovih ulic in kaotičnega prometa, ki ga spremlja. Glavni lik Santiago se vsakodnevno srečuje z spomini na vojno, ki se odvijajo v njegovi glavi in mu ne dajo miru. To se izraža v filmu, ko glavni igralec pripoveduje svojo zgodbo, njegove strahove, razmišljanje in pogled na svet, ki ga obdaja.
Vizualno je film razdeljen na dva dela, ki se med seboj prepletata, slika se prepleta z barvasto in črno-belo tehniko (zaradi česa je film še toliko bolj zanimiv in poseben).
Konec koncev film prikazuje zgodbo človeka, ki je v nenehnem iskanju miru, ravnovesja in harmonije v tem kaotičnem svetu.Zgodba:
Santiago Román je 23 letni nekdanji vojak, ki se je po letih bojev proti teroristom in prodajalcem drog boril za svojo državo Peru in tudi v vojni z Ekvadorjem ponovno vrnil v Limo. Santiago je del izgubljene generacije, ki je plačala krivdo za neodgovorne politične odločitve, ki so se takrat dogajale v Peruju.
Santigavo v Limi vidi sovražno, kaotično mesto v kateri se tudi izraža njegova družina. Odločen je izboljšati svoj položaj kot tudi položaj svoje družine in države.
Skuša se prilagoditi življenju v mestu a mu njegovi spomini ne pustijo biti v miru s samim seboj. Ima mentaliteto vojaka in je prepričan da lahko samo z bojem doseže kar hoče. Poskuša vzpostaviti svoj lasten občutek reda. A se družba in ljudje, ki ga obdajajo ne glede na to vrtijo v svojem ritmu in kar naenkrat v tem ritmu ni več prostora zanj. Santiago spozna, da stvari niso takšne kot jih sam želi videti.Meni je bil film zelo všeč, mi je najbolši med perujskimi filmi, ki sem jih do sedaj gledala, tako da ga priporočam, da si ga pogledate. Film si lahko pogledate tukaj.

No se lo digas a nadie

No se lo digas a nadie (Ne povejte nikomur), je perujski film režiserja Francisca Lombardija, ki temelji na knjigi z istim naslovom, ki jo je napisal Jaime Bayly ki je pri filmu sodeloval kot scenarist. Premiero je doživel lepa 1998. To je bil prvi film v Peruju, ki je imel homoseksualno tematiko.Joaquín Camino (Santiago Magill), je mlad fant iz visoke Limenske družbe, ki ima homoseksualne tendence, zaradi katerih se sooča s predsodki svojih lastnih staršev in zavračanja s strani homofobične družbe, ki je zelo konzervativna a po drugi strani tudi zelo hinavska. Film prikazuje vrsto situacij, ki se zgodijo Joaquinu, od najstniških let pa vse do njegove odraslosti. Film, kot tudi roman, je sprožila veliko polemiko v Limi.

No se lo digas a nadie (Ne povejte nikomur), je močan in edinstven portret v napetem svetu homoseksualnosti, ki obstaja v Peruju in številnih drugih državah Latinske Amerike.

Igralska zasedba: Santiago Magill (Joaquín Camino), Christian Meier (Gonzalo), Lucia Jimenez (Alejandra), Giovanni Ciccia (Alfonso) in drugi.

FILM si lahko ogledate tudi na spletu, na žalost le v španskem jeziku.

Dodajam še povezavo do foruma, kjer lahko najdete še nekaj opisov, mnenj,... o ostalih perujskih filmih.

La Teta Asustada

Peru je imel na letošnjem Berlinalu prvič svojega predstavnika in je že osvojil glavno nagrado. "To je za Peru, za našo državo," je dejala zadovoljna Llosa. "Potrebujemo takšno nagrado. Za nas je pomembno, da ljudje spoznajo naše filme," je na novinarski konferenci še pojasnila Perujčanka.

Film La Teta Asustada (Mleko bridkosti), sicer govori o mladi ženski, ki trpi za posledicami skrivnostne bolezni, ki naj bi jo z mlekom nanjo prenesla njena mama, ki je bila v času spopadov med perujskimi oblastmi in levičarskimi gverilci v 80. in 90. letih minulega stoletja zlorabljena.

Glavna igralka Magaly Solier, ki v filmu igra Fausto, se je za nagrado zahvalila in jo posvetila svoji materi in vsem ženskam, predvsem pa Peruju. Mlada igralka je na koncu zapela še pesem iz filma v svoje nacionalnem Quechua jeziku.

Perujčani so zelo ponosni na to nagrado in odkar je La teta asustada zmagala na filmskem festivalu, se tukaj ogromno govori o tem dosežku.

V Perujske kinematografe film še ni prišel, premierno se bo predstavil jutri. Prvi so ga videli v Manchay-u, kjer so film tudi snemali, film se je odvijal kar na prostem na mestnem trgu.

Mañana te Cuento 2

Manana te Cuento 2 je Perujski film, ki sem ga gledala in to premierno v enem od Limskih kinov ... bdw: z zelo neudobnimi sedeži. To pa ni bil edini film, ki sva si ga z Eliom ogledala, videla sem tudi La Lista Negra, ki je bil v Nemščini s Španskimi podnapisi. No potem, če povem, da kljub štirim letom učenja Nemščine, je ta bolj na slabem nivoju. Moja Španščina je vsak dan boljša, samo prav hitro branje podnapisov, mi pa takrat še ni šlo tako dobro, tako da sem na koncu Elia vprašala, zakaj pa tak konec? :)
Ker pa je Manana te Cuento 2 Perujski film, s tem nisem imela kakih težav. Film bi lahko bolj uvrstili v najstniško romantično komedijo, a mi je bil kljub temu všeč.
Meni še dokaj neznana igralska zasedba: Bruno Ascenzo, Melania Urbina, Magdyel Ugaz, Giovanni Ciccia, Vanessa Jerí y Marco Zunino.