Še zadnje od skupno okoli 4000 turistov ujetih v bližini Machu Picchuja so v petek na varno prepeljali s helikopterji. Po besedah perujskega ministra za turizem Martina Pereza v okolici največje perujske turistične znamenitosti ni nobenega turista več, saj so evakuirali tudi tiste, ki so želeli ostati na območju.
Perujske oblasti se morajo po dolgotrajni reševalni akciji zdaj lotiti obnove območja, ki ga je močno deževje hudo prizadelo. Po besedah perujskega predsednika Alana Garcie, ki je prizadeta območja obiskal v petek, bodo za obnovo železniške proge med mestom Aguas Calientes ob vznožju Machu Picchuja in Cuzcom, najbližjim večjim mestom, potrebovali najmanj dva meseca.
Garcia je obenem napovedal pomoč domačinom, ki jih je prizadela vodna ujma. PO ocenah perujskih oblasti je zaradi deževja streho nad glavo izgubilo okoli 80.000 ljudi. Deževje in zemeljski plazovi so zahtevali tudi deset smrtnih žrtev – umrlo je devet Perujcev in argentinska turistka.
Machu Picchu je ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti Latinske Amerike, ki jo letno obišče več kot 400.000 turistov. Gre za ostanke inkovskega mesta iz 15. stoletja, ki leži v gorskem grebenu kakih 70 kilometrov od Cusca.
24ur.com
Zgodovina
Zaradi nedovoljene trgovine s prepovedano drogo so trije slovenski državljani zaenkrat v preiskovalnem zaporu. V okviru mednarodnega policijskega sodelovanja poteka zbiranje obvestil o okoliščinah storitve kaznivega dejanja, zaradi interesa nadaljnjih postopkov pa več podatkov ne more posredovati, so sporočili iz generalne policijske uprave.
Po dobrih 12 urah mučne vožnje z avtobusnim prevoznikom Civa iz Lime . Za vozovnico sva odštela 100 solov, bila pa sva v prvem razredu, sedeži niso bili nič bolj udobni, razgled pa sva imela super, no če pozabimo počeno prvo šipo; sva prispela v Cusco. Tam so naju pričakali protesti in s tem zaprte vse ceste do središča mesta in kar sva kasneje izvedela tudi vse trgovine, restavracije, muzeji,... v samem mestu. Na izbiro sva imela dve možnosti, nebogljeno čakati v avtobusu kdaj se bo kaj premaknilo ali pa se odraviti na dobre dve ure hoje v samo središče mesta. Midva sva se odločila za peš pot, kar pa na višini 3500 metrov tudi ni tako preprosto. Že po nekaj minutah sva se počutila zelo utrujeno in dihanje je bilo vedno bolj težko, še dobro da sva prej vzela tablete za višinski razliko, če ne bi bilo verjetno še huje. Po dobrih dveh urah sva prispela v središče mesta, kje so naju pričakali še večji in bolj glasni protesti domačinov, ki so zahtevali od država boljše pogoje in si stemi protesti sami sebi delali škodo. Mesto sva si dokaj na hitro ogledala, v muzeje in druge turistične točke pa se na žalost nisva mogla odpraviti, ker je bilo vse zaprto, tudi taksiji, avtobusi in vlaki niso tisti dan vozili nikamor. Nisva imela druge izbire kot pa si poiskati hotel in si nabrati novih moči za naslednjo pustolovščino. Ker je Cusco izredno turistično mesto, so bile cene hotelov v primerjavi z drugimi mesti zelo drage, predvsem pa v središču mesta. 
Popoldan sva se z avtom odpeljala do mesta Ollantaytambo od koder pelje vlak do Aguas Calientes in naprej do najinega cilja Machu Pichhu. Seveda zaradi vse nastale zmede, ki je nastala zaradi protestov sva morala obrati daljšo pot. Tako, da sva v Ollantaytambo prišla v večernih urah, ko se je že začelo mračiti. Pot naju je takoj zanesla k železniški postaji, kjer sva 2 uri čakala v vrsti, zato da so nama na koncu povedala, da je današnji prevoz z vlakom le za domačine in da jaz kot turistka nimam nobene možnosti, da sedem na ta vlak. Probala sva vse variante a sva na koncu obupala in se odločila da odpotujeva zjutraj. Ker naju je smola spremljala že od samega začetka tudi tukaj nisva imela sreča, zjutraj nisva dobila turistične karte zame, ker je bilo vse že zasedeno. Tako, da sva jo rezervirala za naslednje dan zgodaj zjutraj. Drugače pa sta vsaj za zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča vzpona na Machu Picchu na voljo le dve alternativi, vlak ali pa treking. Zadnji je kljub samo 32 km zaradi ogromne nadmorske višine zelo naporen, traja štiri dni in ga je treba v suhi sezoni rezervirati tudi več kot leto vnaprej, razen če greš v lastni režiji. Zaradi pomanjkanja časa sva uporabila železno cesto. Ker sem bila jaz turistka, Elio pa je domačin se nisva mogla peljati v istem vlaku. Meni so seveda zaračunali zasoljeno turistično vozovnico (31 $), Elio pa je plačal le nekaj solov. V Aguas Calientes sva prišla v poznih jutranjih urah vsak svojim vlakom in tudi postaja za turiste je bila čisto na drugem koncu kot pa za domačine. Po dobri uri čakanja, me je Elio le našel na klopci, kjer sem se že začela spraševala, zakaj njegov vlak tako zamuja. Nato sva se končno podala tja kamor sva bila namenjena. Machu Picchu leži v gorah, približno 400 m nad dolino, po kateri se vije reka. Po plačilu vstopnine (61 solov, tukaj na žalost brez popustov za študente) se odpre fenomenalen pogled na razvaline, ki kot da lebdijo nekje med zemljo in oblaki. Še vedno ni popolnoma jasno, čemu je bil sploh namenjen Machu Picchu, najnovejše teorije pa namigujejo, da je bilo mesto zapuščeno in pozabljeno že pred prihodom španskih konkvistadorjev. Zgodovinarji se strinjajo glede pomena mesta v njegovem času, na kar sklepajo na podlagi kraljeve palače in različnih templjev. Imela sva tudi simpatično vodičko, ki man je vsem v skupini zelo dobro in z navdušenjem predstavila Machu Pichhu.