Iz Peruja poročajo o kar treh avtobusnih nesrečah. Vse so se zgodile v enem dnevu, umrlo pa je 38 ljudi.V provinci Pisco, okoli 200 kilometrov južno od Lime, je avtobus čelno trčil v tovornjak. Devet ljudi je bilo na mestu mrtvih, še devet pa jih je ranam podleglo v bolnišnici. 18 žrtev je zahtevala tudi nesreča v provinci Puno, približno 860 kilometrov jugozahodno od prestolnice države. Avtobus je zapeljal čez previs in padel 150 metrov globoko. Med umrlimi so tudi trije otroci. Tretja nesreča pa se je zgodila približno 300 kilometrov severozahodno od Lime. Avtobus, ki je prevažal rudarje, je zapeljal v 120 metrov globoko sotesko. Dve osebi sta umrli. V vseh nesrečah je bilo skupno ranjenih okoli 70 ljudi.
Tragična avtobusna nesreča se je zgodila tudi dan pred božičem. Takrat je avtobus, poln ljudi, ki so se za praznike vračali domov, zapeljal v 80-metrsko globel. Umrlo je 42 potnikov. Nesreča se je zgodila na jugu države.
Avtobusne nesreče so v Peruju pogoste, poleg slabih cest in neupoštevanja prometnih predpisov pa kot vzrok za to omenjajo pomanjkljiv nadzor nad avtobusnimi prevozniki. Uradni podatki so več kot zgovorni, v prometnih nesrečah vsako leto umre 3500 ljudi.
24ur.com
Copacabana je morda celo največja znamenitost Ria de Janeira, Brazilija.
Popoldan sva hotela izkoristila za obisk otočja Balestas, kjer gnezdijo številne ptice, pingvini, največja atrakcija pa so morski levi a sva na žalost prišla prepozno, saj popoldanski obiski otočja niso možni. Tako, da je Balestas ostal v načrtu za bližnjo prihodnost.
v Zurich (Zurich Airport) smo prišli v dobri uri in ravno jaz sem imela to srečo, da sem sedela nad kolesi, tako da me je ob pristanku dodobra zatreslo. Letališče v Švici je zelo lepo, moderno opremljeno in dobro označeno. To je zame vedno pomembno, ko se sama sprehajam po letališčih, da se ne izgubim :). Pred odhodom v New York, me je čakalo še kar nekaj vprašanj na katera so Američani želeli moje odgovore. Menda je to čisto običajen postopek, če želiš v Ameriko. Letela sem z American Airlines (Boeing 767-300/300ER) in po dobrih devetih urah in mirnem letenju smo prispeli v New Your (John F. Kennedy International Airport). Preden sem prišla do carine so me poslali nazaj izpolnjevati obrazce med njimi tudi zeleno karto za vstop v državo. Čeprav sem jim povedala, da je to le moja vmesna postaja in da še danes letim naprej v Limo, sem vseeno morala, za vseh deset ur, ki sem jih preživela na letališču imeti zeleno karto. Na carini se je vse premikalo zelo počasi, vsak je bil res podrobno pregleden, vzeli so nam prstne odtise, in nas tudi slikali, pa malo spraševali kakšne načrte imamo v njihovi državi. Če mi je bil letališče v Zurichu všeč mi ta vsekakor ni bil, tako slabo je bilo označeno in tudi njihov airtrain si moral dodobra naštudirati, če si hotel priti na pravi terminal. Sej drugače imajo pa veliko uslužbencev, vsi so bili skoraj črnci, ki so pomagali, a kašnega velikega navdušenja in prijaznosti tudi nisem opazila. 
Po dolgem čakanju se je ura približevala 23. 30 in končno smo se začeli vkrcavati v letalo, letalske družbe LAN 
Po dobrih 12 urah mučne vožnje z avtobusnim prevoznikom Civa iz Lime . Za vozovnico sva odštela 100 solov, bila pa sva v prvem razredu, sedeži niso bili nič bolj udobni, razgled pa sva imela super, no če pozabimo počeno prvo šipo; sva prispela v Cusco. Tam so naju pričakali protesti in s tem zaprte vse ceste do središča mesta in kar sva kasneje izvedela tudi vse trgovine, restavracije, muzeji,... v samem mestu. Na izbiro sva imela dve možnosti, nebogljeno čakati v avtobusu kdaj se bo kaj premaknilo ali pa se odraviti na dobre dve ure hoje v samo središče mesta. Midva sva se odločila za peš pot, kar pa na višini 3500 metrov tudi ni tako preprosto. Že po nekaj minutah sva se počutila zelo utrujeno in dihanje je bilo vedno bolj težko, še dobro da sva prej vzela tablete za višinski razliko, če ne bi bilo verjetno še huje. Po dobrih dveh urah sva prispela v središče mesta, kje so naju pričakali še večji in bolj glasni protesti domačinov, ki so zahtevali od država boljše pogoje in si stemi protesti sami sebi delali škodo. Mesto sva si dokaj na hitro ogledala, v muzeje in druge turistične točke pa se na žalost nisva mogla odpraviti, ker je bilo vse zaprto, tudi taksiji, avtobusi in vlaki niso tisti dan vozili nikamor. Nisva imela druge izbire kot pa si poiskati hotel in si nabrati novih moči za naslednjo pustolovščino. Ker je Cusco izredno turistično mesto, so bile cene hotelov v primerjavi z drugimi mesti zelo drage, predvsem pa v središču mesta. 
Popoldan sva se z avtom odpeljala do mesta Ollantaytambo od koder pelje vlak do Aguas Calientes in naprej do najinega cilja Machu Pichhu. Seveda zaradi vse nastale zmede, ki je nastala zaradi protestov sva morala obrati daljšo pot. Tako, da sva v Ollantaytambo prišla v večernih urah, ko se je že začelo mračiti. Pot naju je takoj zanesla k železniški postaji, kjer sva 2 uri čakala v vrsti, zato da so nama na koncu povedala, da je današnji prevoz z vlakom le za domačine in da jaz kot turistka nimam nobene možnosti, da sedem na ta vlak. Probala sva vse variante a sva na koncu obupala in se odločila da odpotujeva zjutraj. Ker naju je smola spremljala že od samega začetka tudi tukaj nisva imela sreča, zjutraj nisva dobila turistične karte zame, ker je bilo vse že zasedeno. Tako, da sva jo rezervirala za naslednje dan zgodaj zjutraj. Drugače pa sta vsaj za zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča vzpona na Machu Picchu na voljo le dve alternativi, vlak ali pa treking. Zadnji je kljub samo 32 km zaradi ogromne nadmorske višine zelo naporen, traja štiri dni in ga je treba v suhi sezoni rezervirati tudi več kot leto vnaprej, razen če greš v lastni režiji. Zaradi pomanjkanja časa sva uporabila železno cesto. Ker sem bila jaz turistka, Elio pa je domačin se nisva mogla peljati v istem vlaku. Meni so seveda zaračunali zasoljeno turistično vozovnico (31 $), Elio pa je plačal le nekaj solov. V Aguas Calientes sva prišla v poznih jutranjih urah vsak svojim vlakom in tudi postaja za turiste je bila čisto na drugem koncu kot pa za domačine. Po dobri uri čakanja, me je Elio le našel na klopci, kjer sem se že začela spraševala, zakaj njegov vlak tako zamuja. Nato sva se končno podala tja kamor sva bila namenjena. Machu Picchu leži v gorah, približno 400 m nad dolino, po kateri se vije reka. Po plačilu vstopnine (61 solov, tukaj na žalost brez popustov za študente) se odpre fenomenalen pogled na razvaline, ki kot da lebdijo nekje med zemljo in oblaki. Še vedno ni popolnoma jasno, čemu je bil sploh namenjen Machu Picchu, najnovejše teorije pa namigujejo, da je bilo mesto zapuščeno in pozabljeno že pred prihodom španskih konkvistadorjev. Zgodovinarji se strinjajo glede pomena mesta v njegovem času, na kar sklepajo na podlagi kraljeve palače in različnih templjev. Imela sva tudi simpatično vodičko, ki man je vsem v skupini zelo dobro in z navdušenjem predstavila Machu Pichhu. 
