Mostrando las entradas con la etiqueta Ciudades. Mostrar todas las entradas
Mostrando las entradas con la etiqueta Ciudades. Mostrar todas las entradas

miércoles, 30 de diciembre de 2009

Tres accidentes de autobuses en un día

V Peruju sta dva avtobusa zapeljala v globel, eden pa je čelno trčil v tovornjak. Umrlo je 38 ljudi, okoli 70 je ranjenih. Podobne nesreče so v državi, ki je znana po slabih cestah in divjih voznikih, pogoste. Iz Peruja poročajo o kar treh avtobusnih nesrečah. Vse so se zgodile v enem dnevu, umrlo pa je 38 ljudi.

V provinci Pisco, okoli 200 kilometrov južno od Lime, je avtobus čelno trčil v tovornjak. Devet ljudi je bilo na mestu mrtvih, še devet pa jih je ranam podleglo v bolnišnici. 18 žrtev je zahtevala tudi nesreča v provinci Puno, približno 860 kilometrov jugozahodno od prestolnice države. Avtobus je zapeljal čez previs in padel 150 metrov globoko. Med umrlimi so tudi trije otroci. Tretja nesreča pa se je zgodila približno 300 kilometrov severozahodno od Lime. Avtobus, ki je prevažal rudarje, je zapeljal v 120 metrov globoko sotesko. Dve osebi sta umrli. V vseh nesrečah je bilo skupno ranjenih okoli 70 ljudi.
Tragična avtobusna nesreča se je zgodila tudi dan pred božičem. Takrat je avtobus, poln ljudi, ki so se za praznike vračali domov, zapeljal v 80-metrsko globel. Umrlo je 42 potnikov. Nesreča se je zgodila na jugu države.

Avtobusne nesreče so v Peruju pogoste, poleg slabih cest in neupoštevanja prometnih predpisov pa kot vzrok za to omenjajo pomanjkljiv nadzor nad avtobusnimi prevozniki. Uradni podatki so več kot zgovorni, v prometnih nesrečah vsako leto umre 3500 ljudi.

24ur.com

jueves, 3 de diciembre de 2009

Ha inventado delitos!

Pretresljiva novica, da so v Peruju ubijali ljudi, zato da so njihovo maščobo prodajali evropskim kozmetičnim in farmacevtskim družbam, se je izkazala za izmišljotino.
Policija je ob preiskavi domnevnih umorov celo predstavila video posnetke z mesta zločina.

Potem ko je svet pretresla novica, da so v Peruju našli nekaj deset trupel, ki naj bi jim odstranili maščobno tkivo in ga po visoki ceni prodajali evropskim kozmetičnim in farmacevtskim družbam, se je zdaj zgodil preobrat. Načelnik policije Eusebio Felix, ki je preiskovala primer, je namreč priznal, da si je vso zgodbo preprosto izmislil.

Vodja Perujske policije general Miguel Hidalgo je ob tem dejal, da je zelo osramočen. "To vpliva na ugled policije,“ je dodal. Politiki so medtem preiskovalca obsodili, da je s tem odgnal tuje turiste.

Prvi sumi glede zločinov so se pojavili, ko je eden od medicinskih izvedencev izpostavil nesmiselnost ubijanja ljudi zaradi njihove maščobe. To bi bilo namreč veliko lažje zbrati v klinikah za plastično kirurgijo, je pojasnil. "Če bi liter človeške maščobe res stal 15.000 dolarjev, ne bi te metali stran,“ se je strinjal odbor za medicino.

Po najnovejših podatkih naj celo ne bi šlo za več deset mrtvih, ampak zgolj enega, ki pa naj bi bil povezan s preprodajo kokaina. Tri osebe, osumljene umora, ki so že priprte, so po mnenju policije ustekleničili njegovo maščobo zato, da bi prestrašili ostale člane njegove tolpe.

24ur.com

jueves, 26 de noviembre de 2009

Las playas más atractivas de América del Sur

Južno Ameriko z ene strani boža Atlantik in z druge Pacifik, zato ji obale in plaž ne manjka. Tudi takih, ki jim poznavalci priznavajo, da so seksi.

Če iščete mesta, kjer se življenje dogaja na plaži, majcene bikinije, ki komaj zakrijejo najnujnejše, in vznemirljivo naravno kuliso, je Južna Amerika prava smer. "Če hočete lepo plažo, na kateri ne boste le ležali in plavali, ampak se boste noro zabavali in srečevali lepe ljudi, morate priti v Južno Ameriko," je izjavil znani nogometaš iz Ria de Janeira, mesta, kjer plaže vsak dan "hranijo" tisoče iskalcev sonca in morja.

Južna Amerika je celina ekstremov in neverjetne naravne lepote. Ima Ande, najdaljšo kopensko gorsko verigo na svetu, ima Amazonko, najbolj vodnato reko na svetu, ima Titicaco, najvišje ležeče plovno jezero na svetu, in ima Atacamo, najbolj suho puščavo, izven Antarktike. In skoraj neskončno obalo s tisoči peščenih plaž (le dve južnoameriški državi, Bolivija in Paragvaj, nimata morja). Večina obale leži v tropskem pasu, severno od kozorogovega povratnika, zato so vode (predvsem ob atlantski obali) tople in primerne za plavanje. Izjema so obale južnega Čila in Južne Argentine, nekoliko hladnejši morski tok pa teče ob obalah Čila in Peruja od juga proti severu.

Copacabana je morda celo največja znamenitost Ria de Janeira, Brazilija.

Toples raje ne!
Najbolj znamenite južnoameriške plaže so nedvomno brazilske. Brazilci so iz plaže naredili kult. Na plaže se ne prihaja le na rekreacijo in/ali na počitek – plaža je za Brazilce način življenja in del njihove kulture. Urugvaj ima razvpito Punto del Este, peščeni polotok, kamor ob koncih tedna iz Buenos Airesa pridrvijo bogati Argentinci, pred davnimi leti pa se je oglasil tudi John F. Kennedy. Prekrasne plaže Kolumbije in Venezule na pravo priložnost še čakajo, plaže v Ekvadorju, Peruju in severnem Čilu postajajo vse bolj priljubljene med deskarji ... Telesa so najbolj razkrita v vroči Braziliji, drugje se domačini soncu raje nastavljajo v kopalkah, ki pokrijejo več, toples in nudizem pa v Južni Ameriki "uradno" (skoraj) ne obstajata. A plaže na zeleni celini so vseeno zelo seksi.

Dodajam nekaj fotografij, ki jih je izbrala spletna stran revije Forbes:

Choroni/Puerto Colombia, Venezuela

Mancora, Peru

Tayrona, Kolumbija

Punta del Este, Urugvaj

Pichilemu, Čile

Fernando de Noronha, Brazilija

¡Advertencia!, sobre el cambio climático

Helena Christensen, nekdanja supermanekenka, ki je najraje fotografinja, na podnebne spremembe na Zemlji opozarja s fotografijami, ki jih je naredila v Peruju.

Lepotica, ki se je 25. decembra 1968 rodila očetu Dancu in materi Perujki, je odraščala na Danskem, leta 1987 postala miss Danske, bila v devetdesetih ena od znamenitih in bajno plačanih supermanekenk in leta 1991 očarala v videu Wicked Game s Chrisom Isaakom. A Helenina ljubezen je že od najstniških let fotografija.

Danka opozarja politike
Ko je potovala po domovini svoje matere, je posnela tudi serijo fotografij, ki opozarjajo, kakšne so v Peruju posledice podnebnih sprememb na planetu. Projekta se je Christensenova lotila skupaj z Oxfamom, mednarodno organizacijo, ki išče rešitve za boj proti revščini in neenakosti. Fotografije Peruja dokumentirajo učinke podnebnih sprememb na Zemlji, je Helena povedala v Londonu, kjer so te dni na ogled njene fotografije – razstava ima zgovoren naslov Meltdown (Taljenje). Mimogrede je še pozvala politike, svetovne voditelje in vse druge, ki se bodo decembra zbrali v Köbenhavnu na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah, da so oni tisti, ki imajo moč, zato so nujne spremembe v njihovih rokah. Na težko pričakovani konferenci v danski prestolnici naj bi namreč dosegli nov svetovni podnebni dogovor glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v ozračje, ki bo nasledil Kjotski protokol.

Kulture izginjajo
In kaj pripovedujejo perujske fotografije Christensenove? Helena je pojasnila, da je v Peruju videla, kakšne posledice ima krčenje ledenikov v Andih za tamkajšnje kmete. Ker je vode vse manj, celotne vasi izgubljajo prihodke od kmetovanja, zato so se ljudje prisiljeni seliti v mesta. "Te kulture bodo izginile. In to je zelo žalostno, saj je to res poseben del Južne Amerike," je povedala Danka. Oxfam ocenjuje, da se je v zadnjih 30 letih površina ledenikov v Peruju zmanjšala za 22 odstotkov.

Nekaj Heleninih fotografij iz Peruja:


lunes, 2 de febrero de 2009

De nuevo terremoto en Perú

Peru stresel močan potres

Jug Peruja je danes stresel potres z močjo šeste stopnje po Richterjevi lestvici. Potres je sprožil paniko med tamkajšnjimi prebivalci, poročil o škodi ali žrtvah pa za zdaj še ni, je sporočil perujski inštitut za geofiziko.
Potres je imel žarišče približno 75 kilometrov zahodno od mesta Pisco v Tihem oceanu v globini 35 kilometrov. Območje je stresel nekaj pred 13. uro po lokalnem času.Območje je avgusta 2007 stresel močan potres z močjo 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici. Tedaj je potres dobesedno z zemljo zravnal mesto Pisco; umrlo je 595 ljudi, okoli 300.000 pa jih je ostalo brez strehe nad glavo.

VEČER.COM

lunes, 24 de noviembre de 2008

Pisco

Po dobri uri vožnje iz Ice sva prispela v Pisco. Pisco je obmorsko mestece južno od Lime. Po lanskem potresu 15. avgusta, ki je prizadel Pisco z močjo 7.9 stopnje po Rihterjevi lestvici, ni ostalo prav veliko. Na vsakem koraku se je čutilo razdejanje, ki ga je potres pustil za sabo. Na žalost obnovitvena dela napredujejo zelo počasi.
Popoldan sva hotela izkoristila za obisk otočja Balestas, kjer gnezdijo številne ptice, pingvini, največja atrakcija pa so morski levi a sva na žalost prišla prepozno, saj popoldanski obiski otočja niso možni. Tako, da je Balestas ostal v načrtu za bližnjo prihodnost.

Huacachina

Če želite priti do lagune, je vaše izhodiščno mesto Ica. Ica je od Lime oddaljena 270 kilometrov in je simpatično mestece s čudovito arhitekturo. Kot v drugih mestih Peruja, je tudi v Ici glavno zbirališče domačinov in popotnikov na glavnem trgu. Od tam vidite vse pomembnejše stavbe mesta: katedralo, mestno hišo in Caso Boliviar. To je dobra izhodiščna točka za ogled mesta.


Nedaleč stran od mesta Ica, ob pacifiški obali Peruja, leži laguna Huacachina. Zavita v sij skrivnostnosti je v preteklosti slovela zaradi medicinskih značilnosti vode v laguni in blagodejnih učinkov peska v okoliški puščavi. Danes jo turisti in popotniki obiskujejo, ker je zaradi idiličnega izgleda idealna za počitek.


Po mitu je Laguna Huacachina nastala, ko se je neka indijanska princesa slekla, da bi se skopala. Ko je oblačila zlagala v kot sobe, je v kotičku ogledala opazila, da jo opazuje neznan moški, najverjetneje lovec. Prestrašeni punci je ogledalo padlo iz rok, se razbilo in se spremenilo v čudovito laguno, ki še danes sameva sredi peščene puščave. Ta ista princesa se je kasneje spremenila v sireno. Ponoči, ko na nebu zasije polna luna, se sirena prikaže ljudem in jim poje svete antične pesmi.

Laguna Huacachina je bila leta 1940 eden izmed najbolj obiskanih in nenavadnih naravnih rezervatov. Zato se lahko zahvali svoji lepoti. Palme, ki obdajajo izvir vode sredi kupov peska, spominjajo na fatamorgana, sanjski privid, ki ga človek doživi ob prevelikem izpostavljanju soncu, dehidraciji in blodenju po neskončnih peščenih sipinah. V preteklosti je njena voda slovela po zdravilnih močeh. Nekaj časa so iz lagune trgovci celo kradli vodo in iz nje delali gost in zdravilen sirup. "Zdravilne moči lagune" so vrsto let privabljale ljudi iz vsega sveta. Blato iz jezera pa naj bi zdravilo artritis in revmo. Tudi pesek, ki obdaja laguno,naj bi bil zdravilen. Pomagal naj bi ljudem, ki imajo težave s pljuči; zdravil pa naj bi astmo in bronhitis, tako da v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, če so se ob obisku lagune turisti in popotniki čudili iz peska štrlečim glavam. To so bili bolni domačini, zakopani v "zdravilni pesek". Voda v laguni danes ni več čista, njene zdravilne moči so vprašljive. V raziskovanje in dokazovanje kasnejše trditve, da je radioaktivna, se ni več spuščal nihče. Domačini pa še vedno verjamejo, da ima voda mistične moči in daje zaradi tega laguna tih in sproščujoč prostor, ki izžareva tradicionalno in pravljično atmosfero.

V Huacachini si lahko sposodiš table (Sandboarding) in se podaš na res edinstveno vožnjo z buggijem. Midva sva se odložila za obe dogodivščini. Sandbording je bila kar naporna zadeva, predvsem zaradi strmega vspenjanja po sipinah, nekje pri 30-ih stopinjah. A spusti so bili neverjetni. Bolj po tazadnji, kot pa na nogah :). Bord sva si sposodila pri nekem stricu za 5 solov, za dobro uro. Na začetku se mi je res zdelo malo, a eno uro takega bordanja je bilo čisto dovolj. Kot sva kasneje ugotovila je, da buggiji vključujejo tudi bordanje, tako da sva se malo oštela, ko sva se matrala po strmih sipinah. Za vožnjo z buggijem sva plačala 30 solov, to je bila neverjetna dogodivščina, ki si ji v bližnji prihodnosti želim ponoviti.

sábado, 4 de octubre de 2008

Brnik - Zurich - New York - Lima

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili na letališče Jožeta Pučnika ker sem imela let ob 7.45. Letela sem z majhnim Canadair Regional Jet 200, družbe Swiss, ki jo upravlja naša Adria Airways. Let ni bil prav prijeten, verjetno zaradi manjšega letala tak občutek .....
v Zurich (Zurich Airport) smo prišli v dobri uri in ravno jaz sem imela to srečo, da sem sedela nad kolesi, tako da me je ob pristanku dodobra zatreslo. Letališče v Švici je zelo lepo, moderno opremljeno in dobro označeno. To je zame vedno pomembno, ko se sama sprehajam po letališčih, da se ne izgubim :). Pred odhodom v New York, me je čakalo še kar nekaj vprašanj na katera so Američani želeli moje odgovore. Menda je to čisto običajen postopek, če želiš v Ameriko. Letela sem z American Airlines (Boeing 767-300/300ER) in po dobrih devetih urah in mirnem letenju smo prispeli v New Your (John F. Kennedy International Airport). Preden sem prišla do carine so me poslali nazaj izpolnjevati obrazce med njimi tudi zeleno karto za vstop v državo. Čeprav sem jim povedala, da je to le moja vmesna postaja in da še danes letim naprej v Limo, sem vseeno morala, za vseh deset ur, ki sem jih preživela na letališču imeti zeleno karto. Na carini se je vse premikalo zelo počasi, vsak je bil res podrobno pregleden, vzeli so nam prstne odtise, in nas tudi slikali, pa malo spraševali kakšne načrte imamo v njihovi državi. Če mi je bil letališče v Zurichu všeč mi ta vsekakor ni bil, tako slabo je bilo označeno in tudi njihov airtrain si moral dodobra naštudirati, če si hotel priti na pravi terminal. Sej drugače imajo pa veliko uslužbencev, vsi so bili skoraj črnci, ki so pomagali, a kašnega velikega navdušenja in prijaznosti tudi nisem opazila.
Po dolgem čakanju se je ura približevala 23. 30 in končno smo se začeli vkrcavati v letalo, letalske družbe LAN Airlines (Boeing 767-300/300ER). Let je bil dokaj miren vseh osem ur, le občasne turbulence so nam kradle spanec; a je bilo kasneje v Limi vse poplačano. Pred pristankom na letališče J Chavez Internacional smo na nebu ozrli prečudovit sončni vzhod, ki je vsakogar prebudil iz sanj. http://picasaweb.google.com/katarinazlebir/LetalisceNewYork3Oktober2008#

miércoles, 20 de agosto de 2008

La Ciudad Imperial

Cusco (Cuzco) kečuansko tudi Qusqu je mesto v jugovzhodnem Peruju in ima približno 300.000 prebivalcev. Bil je glavno mesto Inkov. Španci so leta 1533 mesto osvojili in po neuspešnem uporu indijancev leta 1536 zažgali.
Mesto Cuzco je bilo po inkovskem verovanju središče sveta. Zgrajeno je bilo v obliki pume, gorskega leva, in trdnjava Sacsayhuaman je bila pumina glava. Kot orlovo gnezdo na vrhu hriba je zgrajena tik nad mestom, na nadmorski višini 3500 metrov. Od glavnega trga v Cuzcu je oddaljena le pol ure hoje navkreber.

Po dobrih 12 urah mučne vožnje z avtobusnim prevoznikom Civa iz Lime . Za vozovnico sva odštela 100 solov, bila pa sva v prvem razredu, sedeži niso bili nič bolj udobni, razgled pa sva imela super, no če pozabimo počeno prvo šipo; sva prispela v Cusco. Tam so naju pričakali protesti in s tem zaprte vse ceste do središča mesta in kar sva kasneje izvedela tudi vse trgovine, restavracije, muzeji,... v samem mestu. Na izbiro sva imela dve možnosti, nebogljeno čakati v avtobusu kdaj se bo kaj premaknilo ali pa se odraviti na dobre dve ure hoje v samo središče mesta. Midva sva se odločila za peš pot, kar pa na višini 3500 metrov tudi ni tako preprosto. Že po nekaj minutah sva se počutila zelo utrujeno in dihanje je bilo vedno bolj težko, še dobro da sva prej vzela tablete za višinski razliko, če ne bi bilo verjetno še huje. Po dobrih dveh urah sva prispela v središče mesta, kje so naju pričakali še večji in bolj glasni protesti domačinov, ki so zahtevali od država boljše pogoje in si stemi protesti sami sebi delali škodo. Mesto sva si dokaj na hitro ogledala, v muzeje in druge turistične točke pa se na žalost nisva mogla odpraviti, ker je bilo vse zaprto, tudi taksiji, avtobusi in vlaki niso tisti dan vozili nikamor. Nisva imela druge izbire kot pa si poiskati hotel in si nabrati novih moči za naslednjo pustolovščino. Ker je Cusco izredno turistično mesto, so bile cene hotelov v primerjavi z drugimi mesti zelo drage, predvsem pa v središču mesta.







Cuzco je zaradi cvetočega turizma, najbolj razvito in sodobno perujsko mesto. Turizem se pozna na vsakem koraku – tako zaradi nenehnega srečevanja turistov kot tudi zaradi domačinov, ki turistom prodajajo različne izdelke, predvsem volnena oblačila iz alpake in lame. Meni je simpatičen fantek hotel prodati vsaj eno od mnogih slik, a jo na žalost nisem mogla kupiti, cena je bila kar zasoljena. Tako, da se je na koncu, ko me je še označil za slabega človeka moral zadovoljiti s piškotki, ki sva mu jih z Eliom dala.




Popoldan sva se z avtom odpeljala do mesta Ollantaytambo od koder pelje vlak do Aguas Calientes in naprej do najinega cilja Machu Pichhu. Seveda zaradi vse nastale zmede, ki je nastala zaradi protestov sva morala obrati daljšo pot. Tako, da sva v Ollantaytambo prišla v večernih urah, ko se je že začelo mračiti. Pot naju je takoj zanesla k železniški postaji, kjer sva 2 uri čakala v vrsti, zato da so nama na koncu povedala, da je današnji prevoz z vlakom le za domačine in da jaz kot turistka nimam nobene možnosti, da sedem na ta vlak. Probala sva vse variante a sva na koncu obupala in se odločila da odpotujeva zjutraj. Ker naju je smola spremljala že od samega začetka tudi tukaj nisva imela sreča, zjutraj nisva dobila turistične karte zame, ker je bilo vse že zasedeno. Tako, da sva jo rezervirala za naslednje dan zgodaj zjutraj. Drugače pa sta vsaj za zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča vzpona na Machu Picchu na voljo le dve alternativi, vlak ali pa treking. Zadnji je kljub samo 32 km zaradi ogromne nadmorske višine zelo naporen, traja štiri dni in ga je treba v suhi sezoni rezervirati tudi več kot leto vnaprej, razen če greš v lastni režiji. Zaradi pomanjkanja časa sva uporabila železno cesto. Ker sem bila jaz turistka, Elio pa je domačin se nisva mogla peljati v istem vlaku. Meni so seveda zaračunali zasoljeno turistično vozovnico (31 $), Elio pa je plačal le nekaj solov. V Aguas Calientes sva prišla v poznih jutranjih urah vsak svojim vlakom in tudi postaja za turiste je bila čisto na drugem koncu kot pa za domačine. Po dobri uri čakanja, me je Elio le našel na klopci, kjer sem se že začela spraševala, zakaj njegov vlak tako zamuja. Nato sva se končno podala tja kamor sva bila namenjena. Machu Picchu leži v gorah, približno 400 m nad dolino, po kateri se vije reka. Po plačilu vstopnine (61 solov, tukaj na žalost brez popustov za študente) se odpre fenomenalen pogled na razvaline, ki kot da lebdijo nekje med zemljo in oblaki. Še vedno ni popolnoma jasno, čemu je bil sploh namenjen Machu Picchu, najnovejše teorije pa namigujejo, da je bilo mesto zapuščeno in pozabljeno že pred prihodom španskih konkvistadorjev. Zgodovinarji se strinjajo glede pomena mesta v njegovem času, na kar sklepajo na podlagi kraljeve palače in različnih templjev. Imela sva tudi simpatično vodičko, ki man je vsem v skupini zelo dobro in z navdušenjem predstavila Machu Pichhu.


foto 1: Cuzco
foto 2: Paro
foto 3: Plaza de Armas (Santo Domingo)
foto 4: La iglesia del La Compañia en la plaza de Armas
foto 5: Plaza de Armas
foto 6: Piedra de los doce ángulos en la Calle Hatum Rumiyuq

domingo, 8 de junio de 2008

Ciudad de Los Reyes

Lima je glavno mesto Peruja s skoraj sedmimi milijoni prebivalstva, no če jih ima Slovenija skromna dva je Lima več kot 3x večja od naše podalpske državice, da o Ljubljani ne izgubljam besed :). Star del Lime je Unesco leta 1991 celo zaščitil kot svetovni kulturni spomenik. Kar mi je v Limi prvo padlo v oči, so nešteti parki, ki imajo svojo arhitekturo, zgodovino in vedno nekaj predstavljajo, vsak je res nekaj posebnega. Lima je res ogromna in si seveda vsega še zdaleč nisem mogla ogledati; a te trenutke že nestrpno čakam. Najprej sem se spoznala s centrom, si ogledala Plazo de Armas in San Martin. Moram reči, da mi je Plaza de Armas v Limi še vedno najbolj všeč, središče je res spektakularno. Niti Cusco ali Arequepa me nista tako navdušila. Ljudi se v mestih kar tre ne glede na to kateri dan je v tednu ali ura, največ jih je seveda med vikendi v bolj večernih urah, ko zaljubljenci zavzamejo vse klopce ali stopnišča v parkih. Ta odprtost in toplina Perujcev me vedno znova najbolj očara. Vse povsod je tudi polno ljudi, ki prodajajo stvari, čeprav je to v centru mesta prepovedano in kaznovano. Enkrat sva celo videla, kako so mladi fantje "prodajali" svoje usluge v centru, pa niso dolgo ostali tam, policija jih je kar hitro odstranila, ne vem a meni se niso zdeli nič kaj žalostni ali razočarani. Veliko je tudi "uličnih" umetnikov, ki navdušujejo mimoidoče, z risanjem portretov ali stand up komedijo ... tako, da se ni nikoli za bati, da bi ti bilo dolgčas.



Hotela sem videti čim več Lime v enem kosu, tako, da sva se podala na Mirabus z vodičem, ki nam je super predstavil zgodovino mesta, vse pomembne stavbe in njihovo zgodovino je do potankosti vpisal, tako, da je bilo res super vse to videti in ob enem poslušati njihovo zgodovino in nastanek, pa še sedeže sva imala vrhunske :).

Za karte sva plačala 10 solov (2,5 Eur), kar je poceni za eno uro turističnega ogleda.

foto1: Plaza San Matin
foto2: Plaza de Armas
foto 3: Estadio Nacional de Peru
foto 4: Parque de la Exposicion
foto 5: Palacio de gobierno
foto 6: Palacio de Justicia

Sube sube, todo abancay ...

Promet v Peruju je res neorganiziran, kakšne velike kontrole nisem zaznala, da o gužvi sploh ne govorim. Vsem se neprestano mudi, tako, da avtobus skoraj nima časa ustaviti. Kar mi je zelo všeč je, da na avtobus ali taksi čakaš nekaj minutk. Ne kot tukaj, ko gre avtobus do Kranja le vsako uro in kakšnih konkretnih postaj tudi ni, oziroma so na vsakih nekaj metrov; kaj bi si želeli boljšega. S taksiji se prav veliko nisva vozila, no razen takrat, ko se nama ni dalo gužvati v prenatrpanih avtobusih, kljub temu so pa še dražji. Sama sem res prava navdušenka avtobusov, v Peruju mi je pa še posebej všeč, ker nikoli ni rutine, nikoli ne veš kdaj te bo kakšen prišel zabavat s svojimi triki ali prositi za pomoč, nekajkrat sva celo z Eliom sodelovala v čarovniškem triku :). No potem vidiš, da je to v Peruju vsakdanja rutina. Meni je bilo res težko gledati ljudi, ko so me prosili za en sol ali še to ne, nisem se mogla le obrniti stran kot to dela veliko ljudi. Na koncu me je Elio že opozarjal, da vsake mu na žalost ne bom mogla pomagati, no dober namen pa tudi šteje, kaj ne? Na tejle slikici je pa nekaj primerkov avtobusnih vozovnic, večino so tele iz Lime, tko so mi bile všeč, da sem jih kar začela mal zbirati, hmmm ja res jih mam že kar veliko (kdo zamenja? :)
Na začetku mi res ni bilo jasen glede voznikov pa, kako jih bi imenovala "pomočnikov v avtobusu", v Sloveniji smo navajeni, da na avtobusu kupimo karto, ko vstopimo vanj, takoj pri vozniku, no v Peruju pa to delajo moški in ženske (čeprav slednje nikoli nisem narajmala), ki se sprehajajo po avtobusu. Elio pravi, da bi bila ta služba kot nalašč za mene, ker sem res spretna s cingljanjem kovančkov, no temu ne morem oporekati, a vseeno nisem pokazala, kakšne velike ambicije v to smer :).


























foto 1: boletos de megabus
foto 2: en hora punta el bus va lleno
foto 3: bus
foto 4: taxi pequeno
foto 5: horas del trafico en el centro de Lima