Con creatividad todo es posible

Inka Kola je "gazirana" pijača, ki izvira iz Peruja. Prvič so jo začeli prodajati leta 1935. Pravzaprav je bila odkrita iz strani družine Lindley, ki so bili Britanskega rodu v predelu Rimac v Limi. Sestevine se najdejo predvsem v Peruju, čeprav jih poznajo tudi drugod po svetu. Njen okus je sladek in je rumeno - pozlačene barve. Ta pijača je največkrat postrežena ob hrani z Aziskim pridihom, v Peruju poznana pod imenom Chifa.
Inka Kolo vse od njenega nastanka spremljajo različni slogani in domiselne reklame. Letošnji slogan govori, da je z kreativnostjo vse mogoče.

1935: Inca Kola OK
1936 - 1950: Solo hay una y no se parece a ninguna
1960 - 1980: La bebida del sabor nacional
1980 - 1985: El sabor de la alegria
1985 - 1989: La bebida del sabor nacional
1990 - 1995: Es nuestra, La bebida del Perú
1996 - 1999: Pide bien; que con todo combina
2000 - 2001: El sabor de lo nuestro
2001 - 2003: Hay una sola y el Perú sabe porque
2003 - 2005: El sabor del Perú
2005: Destapa el sabor del Perú
2005 - 2006: Celebra el Perú
2006: Qué buena idea
2007: El sabor de la creatividad
2008: Con creatividad todo es posible

Parque Zoologico Huachipa

Živalski vrt v Huachipi ima 2000 živali od tega kar 250 različnih vrst. Veliko videnega sem že poznala iz Ljubljanskega živalskega vrta, mislim živalce, ki so mi znana tudi na oko. A veliko je bilo tudi takšnih, ki sem jih prvič videla. Na žalost si živalskega vrta v miru nisva mogla ogledati v celoti, ker sva prišla eno uro pred zaprtjem le tega, tako, da so naju na koncu že varnostniki podili, pa še dež naju je do dobra namočil. Super so mi bile predvsem glasne ptice, ki jih je bilo malo morje, živijo predvsem v Južni Ameriki v džungli in so raznoraznih živahnih barv.

Ara chloroptera izhaja iz družine Psittacidae. Živi v tropskem gozdu v Amazoniji, njeno življensko okolje pa obsega področje vse od Paname do Argentine. Are se prehranjujejo predvsem s sadjem, semeni, orehi, zrni ter rožami. So zelo radovedne ptice, ki večinoma svojega dneva preživijo z prehranjevanjem. Opažene so bile tudi pri kopanju rova.

Tucaneta tricolor izhaja iz družine Ramphastidae. Živi v pragozdu in je zaščitena ter ogrožena vrsta ptice. Meri do 40 cm, živijo pa lahko tudi do 20 let. Prehranjujejo se predvsem s sadjem in žuželkami (kobilice, hrošči,...).

Lama (llama) je žival podobna kozi ali ovci. Na začetku so lame živele v Severni Ameriki, a so se nato zaradi klimatskih sprememb preselile v Južno Ameriko, kjer domujejo še danes. Po karakterju so lame že naravno socializirane in se ne bojijo človeka in lahko z njim celo sobivajo, to sem videla, ko sva obiskala izgubljeno mesto Machu Picchu tam se prosto sprehajajo na okoli. V primeru izzivanja je njena največja značilnost - pljuvanje. Alpaca suri prav tako kot guanaco in viguna prihajajo iz družine lam. Živijo v Južni Ameriki na predelih Peruja, Bolivije, Čila in Argentine.

Pecari ja prav fletna okrogla stvarca, velika od 90 do 130 cm in tehta do 40 kilogramov, živi na Ameriški celini in jo največkrat primerjajo kar z prašičkom, podobnost je res velika.

Parque Zoologico Huachipa

Mañana te Cuento 2

Manana te Cuento 2 je Perujski film, ki sem ga gledala in to premierno v enem od Limskih kinov ... bdw: z zelo neudobnimi sedeži. To pa ni bil edini film, ki sva si ga z Eliom ogledala, videla sem tudi La Lista Negra, ki je bil v Nemščini s Španskimi podnapisi. No potem, če povem, da kljub štirim letom učenja Nemščine, je ta bolj na slabem nivoju. Moja Španščina je vsak dan boljša, samo prav hitro branje podnapisov, mi pa takrat še ni šlo tako dobro, tako da sem na koncu Elia vprašala, zakaj pa tak konec? :)
Ker pa je Manana te Cuento 2 Perujski film, s tem nisem imela kakih težav. Film bi lahko bolj uvrstili v najstniško romantično komedijo, a mi je bil kljub temu všeč.
Meni še dokaj neznana igralska zasedba: Bruno Ascenzo, Melania Urbina, Magdyel Ugaz, Giovanni Ciccia, Vanessa Jerí y Marco Zunino.

Ciudad de Los Reyes

Lima je glavno mesto Peruja s skoraj sedmimi milijoni prebivalstva, no če jih ima Slovenija skromna dva je Lima več kot 3x večja od naše podalpske državice, da o Ljubljani ne izgubljam besed :). Star del Lime je Unesco leta 1991 celo zaščitil kot svetovni kulturni spomenik. Kar mi je v Limi prvo padlo v oči, so nešteti parki, ki imajo svojo arhitekturo, zgodovino in vedno nekaj predstavljajo, vsak je res nekaj posebnega. Lima je res ogromna in si seveda vsega še zdaleč nisem mogla ogledati; a te trenutke že nestrpno čakam. Najprej sem se spoznala s centrom, si ogledala Plazo de Armas in San Martin. Moram reči, da mi je Plaza de Armas v Limi še vedno najbolj všeč, središče je res spektakularno. Niti Cusco ali Arequepa me nista tako navdušila. Ljudi se v mestih kar tre ne glede na to kateri dan je v tednu ali ura, največ jih je seveda med vikendi v bolj večernih urah, ko zaljubljenci zavzamejo vse klopce ali stopnišča v parkih. Ta odprtost in toplina Perujcev me vedno znova najbolj očara. Vse povsod je tudi polno ljudi, ki prodajajo stvari, čeprav je to v centru mesta prepovedano in kaznovano. Enkrat sva celo videla, kako so mladi fantje "prodajali" svoje usluge v centru, pa niso dolgo ostali tam, policija jih je kar hitro odstranila, ne vem a meni se niso zdeli nič kaj žalostni ali razočarani. Veliko je tudi "uličnih" umetnikov, ki navdušujejo mimoidoče, z risanjem portretov ali stand up komedijo ... tako, da se ni nikoli za bati, da bi ti bilo dolgčas.

Hotela sem videti čim več Lime v enem kosu, tako, da sva se podala na Mirabus z vodičem, ki nam je super predstavil zgodovino mesta, vse pomembne stavbe in njihovo zgodovino je do potankosti vpisal, tako, da je bilo res super vse to videti in ob enem poslušati njihovo zgodovino in nastanek, pa še sedeže sva imala vrhunske :).

Za karte sva plačala 10 solov (2,5 Eur), kar je poceni za eno uro turističnega ogleda.

foto1: Plaza San Matin
foto2: Plaza de Armas
foto 3: Estadio Nacional de Peru
foto 4: Parque de la Exposicion
foto 5: Palacio de gobierno
foto 6: Palacio de Justicia

Sube sube, todo abancay ...

Promet v Peruju je res neorganiziran, kakšne velike kontrole nisem zaznala, da o gužvi sploh ne govorim. Vsem se neprestano mudi, tako, da avtobus skoraj nima časa ustaviti. Kar mi je zelo všeč je, da na avtobus ali taksi čakaš nekaj minutk. Ne kot tukaj, ko gre avtobus do Kranja le vsako uro in kakšnih konkretnih postaj tudi ni, oziroma so na vsakih nekaj metrov; kaj bi si želeli boljšega. S taksiji se prav veliko nisva vozila, no razen takrat, ko se nama ni dalo gužvati v prenatrpanih avtobusih, kljub temu so pa še dražji. Sama sem res prava navdušenka avtobusov, v Peruju mi je pa še posebej všeč, ker nikoli ni rutine, nikoli ne veš kdaj te bo kakšen prišel zabavat s svojimi triki ali prositi za pomoč, nekajkrat sva celo z Eliom sodelovala v čarovniškem triku :). No potem vidiš, da je to v Peruju vsakdanja rutina. Meni je bilo res težko gledati ljudi, ko so me prosili za en sol ali še to ne, nisem se mogla le obrniti stran kot to dela veliko ljudi. Na koncu me je Elio že opozarjal, da vsake mu na žalost ne bom mogla pomagati, no dober namen pa tudi šteje, kaj ne? Na tejle slikici je pa nekaj primerkov avtobusnih vozovnic, večino so tele iz Lime, tko so mi bile všeč, da sem jih kar začela mal zbirati, hmmm ja res jih mam že kar veliko (kdo zamenja? :)
Na začetku mi res ni bilo jasen glede voznikov pa, kako jih bi imenovala "pomočnikov v avtobusu", v Sloveniji smo navajeni, da na avtobusu kupimo karto, ko vstopimo vanj, takoj pri vozniku, no v Peruju pa to delajo moški in ženske (čeprav slednje nikoli nisem narajmala), ki se sprehajajo po avtobusu. Elio pravi, da bi bila ta služba kot nalašč za mene, ker sem res spretna s cingljanjem kovančkov, no temu ne morem oporekati, a vseeno nisem pokazala, kakšne velike ambicije v to smer :).

foto 1: boletos de megabus

foto 2: en hora punta el bus va lleno

foto 3: bus

foto 4: taxi pequeno

foto 5: horas del trafico en el centro de Lima

El principio ...

Sabado, 09.02.2008

Letela sem z letalsko družbo Iberia, in sicer iz Benetk (letališče Marca Pola), v Španiji, Barajas sem se "presedlala" in nato po dvanajstih urah končno prišla na letališče J Chavez Internacional v Limo.V Španiji imajo super letališče, jaz sem se znašla, v novem terminalu, ki je res vrhunski. Tudi, če se hočeš se ne moreš izgubiti :). Med letoma sem imela dobre dve ure časa, tako, da sem se lahko še malo razgledala na okoli, na žalost samo znotraj letališča. Novi terminal celo premore podzemno železnico, s turbo vlakom. Drugače je pa Špansko letališče, ki se nahaja v Madridu, največje Evropsko letališče, zaradi nove pridobitve terminala pa po novem tudi najbolj sodobno. Arhitektura mi je bila zelo všeč, a meni se je vedno, ko sem hodila dalje, zdelo kot da tukaj se pa že bila, kot da bi se vrtela v krogih. No na kar se izkaže, da so bile to le moje domneve. Vem, da so Perujci znani po tem, da zelo radi zamujajo, tako, da nisem bila nič presenečena, ko smo v Madridu čakali perujske zamudnike. Leteli smo slabih dvanajst ur, čeprav se mi je zdelo, kot da bi leteli cel dan. Verjetno zato, ker minute nad Atlanckim tečejo počasneje :).

Imela sem res veliko srečo, da sem sedela pri oknu, čeprav kaj več od morja tudi nisem videla. Prevzela me je Amazonka, ki se je iz letala videla v vsej svoji mogočnosti.

Po "ožuljenih" ritih od neprestanega sedenja in bolečem hrbtu, nas je v Limi pričakal prečudovit sončni zahod, kar nisem se ga mogla nagledati.

Komaj sem že čakala, da bom lahko izstopila iz letališča, objela Elia in se skupaj z njim podala na nepozabno pustolovščino. No, pa so me na poti do tja vstavile še raznovrstne formalnosti, ki pa so me kar zabavale. Perujski Cholo, ki je bil na carini in nam je pregledoval potne liste, se je hotel

naučiti malo Slovenščine, tako, da sem ga par besed naučila in se pri tem zelo nasmejala.
Prtljago sem čakala več kot uro pa pol, sem nekje na sredini že paniko zganjale, ker sem mislila, da se je izgubila nekje v Španiji, no hvala bogu temu ni bilo tako. Zunaj me je že čakal Elio, v prvi vrsti in srečanje z njim je bilo res sladko.

Ko sem izstopila iz letališča je vame kar udarila vročina, a klima mi je ugajala, kar na enkrat so se okoli naju nagužvali taksisti in nama ponujali prevoz. Še dobra, da sem imela Elia, čene bi še pristala na kakšne zasoljene cene, ki pa so se mi takrat zdele čisto primerne. Pot od letališča pa do Av. Gran Chimu kjer živi Elio, je bil predvsem tih, a z odprtimi usti, že takrat sem vedela, da bo Peru v meni pustil velik pečat in da ga nikoli ne bom želela izpustiti. Navdušil me je. Hrup je bil ogromen, najbolj presenetljivo se mi je zdelo, ko so vsi trobili vse povprek in vozili tako zelo blizu iz vseh strani in koncev. Večkrat sem dobila občutek, da se bo zgodil, kar karambol, no pa ni bilo nič.

slika 1: letališče Barajas - aeropuerto en España

slika 2: mogočna Amazonka - Amazon de gran alcance

slika 3: sončni zahod nad Limo - puesta del sol sobre Lima