Paraiso

Na letošnjem festivalu je prisotno veliko število filmov, ki se ukvarjajo z osebami na družbeni margini. Héctor Gálvez, ki ima za seboj sicer obsežno dokumentarno kilometrino, je za osrednjo temo svojega prvega celovečernega izdelka izbral vprašanje prihodnosti v revni in neperspektivni perujski regiji Ayacucho.

Gálvezov pristop je nekaj posebnega v vrsti filmskega prikazovanja revščine, ki ga bo letos občinstvo Liffa zelo dobro osvojilo. Pohvalno je, da njegov film Paradiž ni eksploatacija teme, ki svojo uspešnost meri izključno v enotah čustvene manipulacije, ponarejenega občutka empatije in razbremenitve krivde, ki je iz enake snovi kot cerkveni odpustek. Nasilja, kriminala in brezizhodnosti namreč ne obsoja. Režiserju je pri Paradižu mar za glavne junake njegovega filma, to je za pet najstniških prijateljev, ki živijo v perujskih slumih. V prvi vrsti je torej zavezan k izpeljavi njihovih zgodb in prikazu vzponov ter padcev v njihovih življenjih. Komentarji na širše družbeno dogajanje pa so številčno majhni in nevsiljivi.

Kljub temu kontekst ostaja pomemben za najstnike, ki so razpeti med ugajanjem idealom svojih staršev, predvsem mater, in osebno odgovornostjo za lastno prihodnost. Bodo vse življenje ostali privezani na bedo, ali bo vsak od njih našel ali pa iznašel način, kako pobegniti iz navidezno usojenega družbenega položaja? Tu se razpre še pomembna razsežnost medgeneracijskih razmerij in konfliktov. Starejša generacija je nosilka spomina na politično nasilje, hranilka revnih razmer. Vztraja, da otroci ostanejo v nevarnem predmestju in tu ustvarijo družino. Ne pustijo, da odidejo na študij na univerzo, če že, pa naj bo študij koristen in perspektiven (študiji, ki terjajo razmislek, so izključeni). Revščina ima učinek obsodbe, spomin, zgodovina in tradicija delujejo kot breme. A mladi šolarji si lahko privoščijo tudi egoizem te vrste, da si dovolijo dvakrat premisliti o svoji karieri, bodočem zakoncu, izobrazbi. V Paradižu gre za to, da se je včasih treba bremena preprosto otresti.