Museo San Francisco

Frančiškanska cerkev in samostan sta izmed najbolj obiskanih in nepozabnih v vsej Limi. Prvotno zgrajena 1546, je ena najstarejših cerkva v Južni Ameriki. Prav tako služi kot prvo uradno katoliško pokopališče v Limi, v času ko so bili umrli postavljeni na počitek v katakombe pod cerkvijo, ki je samo odmev iz starih rimskih običajev. Ob obisku katakomb se na ogled postavi na stotine kosti in lobanj. V cerkvi je tudi eno od najstarejših in najbolj zgodovinsko pomembnih knjižnic v Ameriki in dramatične zbirke religiozne in sekularne umetnosti, vključno renesančne ploščice uvožene iz Španije.


Knjižnica vsebuje kar 25.000 knjižnih del, ki so napisani v različnih jezikih in obravnavajo različne teme kot so: filozofija, teologija, zgodovina, literatura, glasba, geografija, cerkveni zakoniki, gradbeništvo, Biblije itd. Napisana pa so v latinščini, španščini, francoščini, portugalščini, italijanščini in nekatere od njih tudi v antičnem jeziku.
Bratje frančiškani so se v knjižnici lahko zadrževali le čez dan, pri dnevni svetlobi, saj so v tistem času uporabljali sveče in zato je bila velika nevarnost, da pride do požara in da se s tem uničijo pomembne knjige. Knjižnica je zgrajena tako, da ima velika nad strešna okna, ki so dajali dodatno svetlobo knjižnici.

Slika zadnje večerje je bila ustvarjena izpod rok Diego de la Puente iz Jezuitskega reda, ki je prihajal iz Belgije, v sedemnajstem stoletju. Diego de la Puente je prišel v Peru in ustvarjal v cerkvah kot so San Pedro de Lima, Cuzco, Arequipa, Trujillo, prav tako v Čilu in Boliviji. Zadnja večerja je predstavljena na drugačen način, bolj v intimnem krogu, zaradi tega tudi ovalna miza. Druga nenavadna stvar je, da so otroci tisti, ki strežejo odraslim, na mizi je videti pomaranče, hruške, jabolka, kruh, rocoto, jed iz morskih prašičkov (coy).

Katakombas

Slike niso moja last, ker je bilo v muzeju prepovedano slikati.