Incas, principales jefes de cirugía

Inki, južnoameriški staroselci, niso blesteli samo v astronomiji in gradbeništvu, ampak tudi v kirurgiji glave. Operacija lobanje je bila za inkovske kirurge povsem rutinirano dejanje.Da so Inki postopek trepanacije, kot se strokovno reče operativnemu odprtju lobanje, razvili do izredno visoke ravni, je predvsem posledica kulture njihovega bojevanja. V obdobju srednjega veka so se inkovski vojščaki bojevali s kiji in s fračami, s katerimi so streljali kamne. Boji z uporabo takšnega orožja so se pogosto končali s hudimi, a ne smrtnimi poškodbami glav, večinoma s pretresom možganov. Takšne poškodbe so kar klicale k razvoju kirurgije glave.

Veliko trupel s preluknjano lobanjo
Ameriška antropologa Valerie Andrushko in John Verano sta za najnovejšo izdajo ameriške strokovne publikacije American Journal of Physical Anthropology zapisala, da sta analizirala 411 trupel Inkov, izkopanih pred kratkim na območju mesta Cuzco, nekdanjega glavnega mesta inkovske države. "16 odstotkov vseh trupel je imelo preluknjano lobanjo," sta navedla. Tako visok delež ni bil zabeležen nikjer drugje na svetu. Trupla, ki so v lobanji imela eno ali več lukenj, naj bi v veliki večini pripadala moškim.

Poseg brez narkoze, ki se ni občutil
Adrushkova in Verano pravita, da so na območju Evrope trepanacijo izvajali že pred Inki, toda nikoli tako strokovno in uspešno kot južnoameriški staroselci. Z analizo kosti sta antropologa ugotovila, da je kar okoli 90 odstotkov bolnikov preživelo operacijo lobanje in zaživelo povsem normalno življenje. Stopnja okužb naj bi znašala manj kot pet odstotkov. Zdravniki so za dezinfekcijo rane uporabili denimo tanin ali kislino cimeta. Operacije so sicer izvajali brez narkoze, toda za bolnike to ni bilo tako boleče, kot se sliši. Bolniki s poškodovano glavo naj bi že tako trpeli za tako hudo bolečino, da naj sploh ne bi zaznali posega v lobanjo.
Vrtanje, žaganje ...
Inkovski kirurgi so poznali štiri vrste operativnih posegov v lobanjo. Luknjo v lobanjo so lahko izvrtali, izpraskali, izžagali ali izrezali. "Slednjega načina so se poslužili pri akutnih primerih, če pa so imeli na razpolago več časa, so luknjo počasi izpraskali," pripovedujeta ameriška strokovnjaka. Zanimivo je, da preučevalci inkovske kulture niso našli še nobenih orodij, s katerimi so Inki opravljali svoje posege.

Kirurgi pa z vrtanjem v lobanjo menda niso zdravili samo poškodovanih bojevnikov, ki so trpeli za pretresom možganov, ampak tudi druge bolnike, denimo tiste, ki so tožili nad glavobolom. Verano omenja primer trupla, ki je v lobanji imelo kar sedem lukenj: "Očitni so kirurgi iskali okuženo mesto v glavi."

"Raziskave inkovske kirurgije glave so komaj na začetku," pravita Andrushkova in Verano. Izpostavljata dejstvo, da Inki niso zapustili nobenih zapisov o svoji spretnosti, niti niso o tem nikjer poročali Španci, ki so ob koncu srednjega veka uničili njihovo civilizacijo.