Incas, principales jefes de cirugía

Inki, južnoameriški staroselci, niso blesteli samo v astronomiji in gradbeništvu, ampak tudi v kirurgiji glave. Operacija lobanje je bila za inkovske kirurge povsem rutinirano dejanje.Da so Inki postopek trepanacije, kot se strokovno reče operativnemu odprtju lobanje, razvili do izredno visoke ravni, je predvsem posledica kulture njihovega bojevanja. V obdobju srednjega veka so se inkovski vojščaki bojevali s kiji in s fračami, s katerimi so streljali kamne. Boji z uporabo takšnega orožja so se pogosto končali s hudimi, a ne smrtnimi poškodbami glav, večinoma s pretresom možganov. Takšne poškodbe so kar klicale k razvoju kirurgije glave.

Veliko trupel s preluknjano lobanjo
Ameriška antropologa Valerie Andrushko in John Verano sta za najnovejšo izdajo ameriške strokovne publikacije American Journal of Physical Anthropology zapisala, da sta analizirala 411 trupel Inkov, izkopanih pred kratkim na območju mesta Cuzco, nekdanjega glavnega mesta inkovske države. "16 odstotkov vseh trupel je imelo preluknjano lobanjo," sta navedla. Tako visok delež ni bil zabeležen nikjer drugje na svetu. Trupla, ki so v lobanji imela eno ali več lukenj, naj bi v veliki večini pripadala moškim.

Poseg brez narkoze, ki se ni občutil
Adrushkova in Verano pravita, da so na območju Evrope trepanacijo izvajali že pred Inki, toda nikoli tako strokovno in uspešno kot južnoameriški staroselci. Z analizo kosti sta antropologa ugotovila, da je kar okoli 90 odstotkov bolnikov preživelo operacijo lobanje in zaživelo povsem normalno življenje. Stopnja okužb naj bi znašala manj kot pet odstotkov. Zdravniki so za dezinfekcijo rane uporabili denimo tanin ali kislino cimeta. Operacije so sicer izvajali brez narkoze, toda za bolnike to ni bilo tako boleče, kot se sliši. Bolniki s poškodovano glavo naj bi že tako trpeli za tako hudo bolečino, da naj sploh ne bi zaznali posega v lobanjo.
Vrtanje, žaganje ...
Inkovski kirurgi so poznali štiri vrste operativnih posegov v lobanjo. Luknjo v lobanjo so lahko izvrtali, izpraskali, izžagali ali izrezali. "Slednjega načina so se poslužili pri akutnih primerih, če pa so imeli na razpolago več časa, so luknjo počasi izpraskali," pripovedujeta ameriška strokovnjaka. Zanimivo je, da preučevalci inkovske kulture niso našli še nobenih orodij, s katerimi so Inki opravljali svoje posege.

Kirurgi pa z vrtanjem v lobanjo menda niso zdravili samo poškodovanih bojevnikov, ki so trpeli za pretresom možganov, ampak tudi druge bolnike, denimo tiste, ki so tožili nad glavobolom. Verano omenja primer trupla, ki je v lobanji imelo kar sedem lukenj: "Očitni so kirurgi iskali okuženo mesto v glavi."

"Raziskave inkovske kirurgije glave so komaj na začetku," pravita Andrushkova in Verano. Izpostavljata dejstvo, da Inki niso zapustili nobenih zapisov o svoji spretnosti, niti niso o tem nikjer poročali Španci, ki so ob koncu srednjega veka uničili njihovo civilizacijo.

Casa donde nació Mario Vargas Llosa fue declarada patrimonio cultural del Perú

Arequipa - Peru je v svojo kulturno dediščino vpisal rojstno hišo letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, 74-letnega Maria Vargasa Llose v Arequipi, drugem največjem perujskem mestu, ki leži približno 1000 kilometrov od prestolnice Lime. Hišo nameravajo spremeniti v muzej in vanjo povabiti turiste. Hišo si predstavljam kot spremenjeno v kraj spomina, kamor bi lahko prihajali turisti in prispevali k blaginji mesta," je ob vpisu pisateljeve rojstne hiše v kulturno dediščino Peruja in obisku Arequipe dejal minister za kulturo Juan Ossio. V enonadstropnici, zgrajeni v tipičnem arhitekturnem slogu z začetka 20. stoletja, že več let nihče ne stanuje, a je dobro ohranjena, kar gre zahvala novim lastnikom, ki jo dobro vzdržujejo, kot jih je pohvalil Ossio. Poslopje na naslovu 101 Avenue Parra bodo spremenili v muzej ter v njem prikazali pisateljevo življenje in delo. Vargas Llosa, ki se je rodil leta 1936, je v hiši preživel le nekaj prvih let z materjo in njeno družino. Potem so nekaj časa živeli v Cochabambi v Boliviji, pri desetih letih pa se je preselil v Limo. Pred nekaj meseci je hišo kupilo neko zasebno podjetje, ki sploh ni vedelo, da je to pisateljeva rojstna hiša. Z muzejem, ki ga nameravajo odpreti proti koncu leta 2011, bo po poročanju francoske tiskovne agencije AFP upravljala pokrajinska kulturna uprava v Arequipi. Minister Ossio je ob tej priložnosti dejal, da se je med svojim obiskom Rusije navdušil nad rojstnima hišama Dostojevskega in Tolstoja, ki sta spremenjeni v "veliki turistični atrakciji". Tudi sam si želi, da bi kraje, kjer je živel Vargas Llosa, vpisali v kulturno dediščino Peruja oziroma, še bolje, da bi jih ustrezno ohranili.

Paraiso

Na letošnjem festivalu je prisotno veliko število filmov, ki se ukvarjajo z osebami na družbeni margini. Héctor Gálvez, ki ima za seboj sicer obsežno dokumentarno kilometrino, je za osrednjo temo svojega prvega celovečernega izdelka izbral vprašanje prihodnosti v revni in neperspektivni perujski regiji Ayacucho.

Gálvezov pristop je nekaj posebnega v vrsti filmskega prikazovanja revščine, ki ga bo letos občinstvo Liffa zelo dobro osvojilo. Pohvalno je, da njegov film Paradiž ni eksploatacija teme, ki svojo uspešnost meri izključno v enotah čustvene manipulacije, ponarejenega občutka empatije in razbremenitve krivde, ki je iz enake snovi kot cerkveni odpustek. Nasilja, kriminala in brezizhodnosti namreč ne obsoja. Režiserju je pri Paradižu mar za glavne junake njegovega filma, to je za pet najstniških prijateljev, ki živijo v perujskih slumih. V prvi vrsti je torej zavezan k izpeljavi njihovih zgodb in prikazu vzponov ter padcev v njihovih življenjih. Komentarji na širše družbeno dogajanje pa so številčno majhni in nevsiljivi.

Kljub temu kontekst ostaja pomemben za najstnike, ki so razpeti med ugajanjem idealom svojih staršev, predvsem mater, in osebno odgovornostjo za lastno prihodnost. Bodo vse življenje ostali privezani na bedo, ali bo vsak od njih našel ali pa iznašel način, kako pobegniti iz navidezno usojenega družbenega položaja? Tu se razpre še pomembna razsežnost medgeneracijskih razmerij in konfliktov. Starejša generacija je nosilka spomina na politično nasilje, hranilka revnih razmer. Vztraja, da otroci ostanejo v nevarnem predmestju in tu ustvarijo družino. Ne pustijo, da odidejo na študij na univerzo, če že, pa naj bo študij koristen in perspektiven (študiji, ki terjajo razmislek, so izključeni). Revščina ima učinek obsodbe, spomin, zgodovina in tradicija delujejo kot breme. A mladi šolarji si lahko privoščijo tudi egoizem te vrste, da si dovolijo dvakrat premisliti o svoji karieri, bodočem zakoncu, izobrazbi. V Paradižu gre za to, da se je včasih treba bremena preprosto otresti.

La Foquita Farfan

Dokler ne bo razrešil spora z materjo svojega sina, Jefferson Farfan ne bo smel zapustiti Peruja. Mati njegovega sina od njega zahteva 30 odstotkov dohodka - 50.000 evrov mesečno!

Jefferson Farfan se je vrnil v Peru, kjer se je pridružil svojim reprezentančnim soigralcem. Potem ko bo opravil z vsemi dolžnostmi v reprezentanci, se bo moral Farfan vrniti v Nemčijo, kjer igra za Schalke iz Gelsenkirchna. In to pravočasno, strogi trener Felix Magath namreč ne mara zamujanja. A bo Farfan morda vseeno zamudil. Ima namreč težave zasebne narave, in sicer se z materjo svojega sina Adriana nikakor ne uspe dogovoriti glede plačevanja preživnine. In ker se je doslej obveznostim spretno izogibal, se je soočil s perujskim pravosodnim sistemom. S pomočjo le-tega bo mati njegovega otroka skušala iztržiti preživnino. Le-ta pa ne bo majhna, Farfan namreč utegne ostati brez kar 30 odstotkov svojega mesečnega zaslužka, ki ni majhen. Farfan namreč mesečno zasluži okrog 150.000 evrov, kar pomeni, da bo na naslov preživnine vsak mesec moral plačati okrog 50.000 evrov. Če se bo seveda dogovoril, v nasprotnem primeru bo spor razrešilo sodišče, kar pa utegne njegovo bivanje v Peruju močno zavleči. In Magathu, ki se na začetku letošnje sezone sooča z velikimi težavami, to zagotovo ne bo všeč.

Nuevas licencias de casinos: Peru

Začetek novembra je bil za področje Igralniške tehnologije spodbuden: pridobili smo težko pričakovano licenco za preskušanje igralnih naprav (hardware in software) v Peruju.


Peru je prva latinskoameriška država, ki je zakonsko uredila tudi tehnični nadzor igralniških tehnologij. Tehnične zahteve za igralne naprave so predpisane v Pravilniku o prirejanju iger v igralnicah in igralnih avtomatih iz leta 2002, istega leta kot so bili prvič uveljavljeni tudi pravilniki o tehničnih zahtevah za igralne naprave in nadzornem informacijskem sistemu v Sloveniji. Septembra letos je izšel nov pravilnik z zelo podrobnimi zahtevami glede informacijskega sistema igralnih naprav, katerega zahteve morajo prireditelji v Peruju izpolniti do oktobra 2011, SIQ pa namerava biti med prvimi laboratoriji, ki bodo preverjanje sistemov nudili v Peruju.

V tem trenutku sta v Latinski Ameriki le dve državi z uveljavljeno tehniško regulativo: Peru in Panama. Ker je SIQ poleg njiju avgusta letos pridobil še zadnje licence v Španiji, izvajamo preverjanje igralniških tehnologij za ves špansko govoreči del sveta.

Hkrati izvajamo vse aktivnosti za pridobitev licenc v državah, v katerih pričakujemo uveljavitev tehnične zakonodaje v kratkem, na prvem mestu Čile in Mehika.