



Nedaleč stran od mesta Ica, ob pacifiški obali Peruja, leži laguna Huacachina. Zavita v sij skrivnostnosti je v preteklosti slovela zaradi medicinskih značilnosti vode v laguni in blagodejnih učinkov peska v okoliški puščavi. Danes jo turisti in popotniki obiskujejo, ker je zaradi idiličnega izgleda idealna za počitek.
Po mitu je Laguna Huacachina nastala, ko se je neka indijanska princesa slekla, da bi se skopala. Ko je oblačila zlagala v kot sobe, je v kotičku ogledala opazila, da jo opazuje neznan moški, najverjetneje lovec. Prestrašeni punci je ogledalo padlo iz rok, se razbilo in se spremenilo v čudovito laguno, ki še danes sameva sredi peščene puščave. Ta ista princesa se je kasneje spremenila v sireno. Ponoči, ko na nebu zasije polna luna, se sirena prikaže ljudem in jim poje svete antične pesmi.
Laguna Huacachina je bila leta 1940 eden izmed najbolj obiskanih in nenavadnih naravnih rezervatov. Zato se lahko zahvali svoji lepoti. Palme, ki obdajajo izvir vode sredi kupov peska, spominjajo na fatamorgana, sanjski privid, ki ga človek doživi ob prevelikem izpostavljanju soncu, dehidraciji in blodenju po neskončnih peščenih sipinah. V preteklosti je njena voda slovela po zdravilnih močeh. Nekaj časa so iz lagune trgovci celo kradli vodo in iz nje delali gost in zdravilen sirup. "Zdravilne moči lagune" so vrsto let privabljale ljudi iz vsega sveta. Blato iz jezera pa naj bi zdravilo artritis in revmo. Tudi pesek, ki obdaja laguno,naj bi bil zdravilen. Pomagal naj bi ljudem, ki imajo težave s pljuči; zdravil pa naj bi astmo in bronhitis, tako da v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, če so se ob obisku lagune turisti in popotniki čudili iz peska štrlečim glavam. To so bili bolni domačini, zakopani v "zdravilni pesek". Voda v laguni danes ni več čista, njene zdravilne moči so vprašljive. V raziskovanje in dokazovanje kasnejše trditve, da je radioaktivna, se ni več spuščal nihče. Domačini pa še vedno verjamejo, da ima voda mistične moči in daje zaradi tega laguna tih in sproščujoč prostor, ki izžareva tradicionalno in pravljično atmosfero.
V Huacachini si lahko sposodiš table (Sandboarding) in se podaš na res edinstveno vožnjo z buggijem. Midva sva se odložila za obe dogodivščini. Sandbording je bila kar naporna zadeva, predvsem zaradi strmega vspenjanja po sipinah, nekje pri 30-ih stopinjah. A spusti so bili neverjetni. Bolj po tazadnji, kot pa na nogah :). Bord sva si sposodila pri nekem stricu za 5 solov, za dobro uro. Na začetku se mi je res zdelo malo, a eno uro takega bordanja je bilo čisto dovolj. Kot sva kasneje ugotovila je, da buggiji vključujejo tudi bordanje, tako da sva se malo oštela, ko sva se matrala po strmih sipinah. Za vožnjo z buggijem sva plačala 30 solov, to je bila neverjetna dogodivščina, ki si ji v bližnji prihodnosti želim ponoviti.
Želve (Tortugas) velikanke.
Zebre (Cebras)
Gledališče se nahaja v Parque de la Exposicion in zavzema 3209,76 m2 površine. To gledališče je oblikoval arhitekt Ricardo Malachowsky in je bil slovesno odprt leta 1935. Od aprila 1958 do leta 1999 je bil to sedež nacionalnega inštituta za dramsko umetnosti. 22. marca 1999 pa je bil priznan, kot zgodovinski spomenik.
V soboto 25.oktobra je festival dobil ime "mesto fantazije" Rock spektakel z različnimi Perujskimi rock zasedbami na čelu z nacionalno skupino Libida se je odvijal v Parque de la Muralla in je bil omogočen s strani družbe Movistar.
" Ljudi je bilo ogromno, preden smo lahko vstopili v park, so nas pregledali iz varnostih razlogov. Alkoholna pijača na sam koncert ni bila dovoljena in tudi notri niso prodajali alkohola. Kar me je znova presenetilo, kaj takega se na slovenskih rokerskih žurih nikoli ne zgodi. Koncert je bil fantastičen, glasbene skupine so me navdušile, še najbolj zasedba z imenom Zen."