Imperio inca

Inki (ednina Inka) so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador.Zgodovina

Njihovi začetki so bili okoli leta 1200, ko je njihov prvi vladar Manqu Qhapaq, ki naj bi bil sin sonca, s sestro in soprogo Mama Uqllu prišel z Otoka Sonca v jezeru Titikaka na prvotno ozemlje Inkov. Po tradiciji je vrgel zlato palico, in tam, kjer naletela na tla, je ustanovil mesto Qusqu (kečuansko; špansko: Cusco). Mesto Qusqu je bilo razdeljeno v dve polovici, Zgornji Qusqu (Hanan Qusqu) in Spodnji Qusqu (Urin Qusqu). Prvih pet vladarjev je bilo iz Spodnjega Qusquja, od šestega pa naprej so pripadali Zgornjemu Qusquju. Še dve stoletji je inkovska država obsegala le Qusqu in okolico. Šele vladar Wiraqucha Inka je osvojil območja do mesta P'isaq ter do jezera Titikaka. Pachakutiq Yupanki je premagal glavne sovražnike Inkov, Chanke, potem pa ljudstvo Wanka, in s tem je razširil državo do današnjega perujskega departmaja Junin. Pod vladarjem Tupaq Yupanki so osvojili državo Chimu na severu Peruja, današnji Ekvador ter severno Argentino. Največji obseg je država imela pod vladarjem Wayna Qhapaq, ki je pred smrtjo državo razdelil med sinovoma: Waskar je vladal v jugu s Qusqujem, Atawallpa pa v severu. Potem je izbruhnila vojna med bratoma, ki jo je izkoristil španski osvajalec Francisco Pizarro. Ko je leta 1532 prišel v mesto Kashamarka (Cajamarca), je vzel Atawallpo kot talca, in kljub plačila odkupnine, cele sobe polnjene z zlatom, je Atawallpo dal usmrtiti. Leta 1533 so Španci osvojili Qusqu in imenovali inkovskega plemiča za vladarja Manqu Qhapaq II. Po neuspešnem uporu pod Manqujem Qhapaqom so Španci zažgali Qusqu, Manqu Qhapaq pa je pobegnil v mesto Willkapampa, vzhodno od Qusquja. Tam so Inki še vladali do leta 1572, ko jih je Francisco Toledo premagal. Zadnji inkovski vladar, Tupaq Amaru, je bil usmrčen na glavnem trgu Qusquja leta 1572.Ruševine inkovskega mesta Machu PicchuSacsayhuamánPachacamac Coricancha

Jezik

Inki so prevzeli kečuanščino kot državni jezik ter jo razširili po celotnem ozemlju svoje države, čeprav ni bila njihov prvotni jezik.

Materialna kultura

Inki niso poznali pisave, morda pa so njihovi vzorci v tekstilu (tukapu) služili na neki način za shranjevanje informacij. Poleg tega pa so uporabljali vrvice z vozli (kipu) v različnih barvah, s katerimi so shranjevali števila in s tem omogočali knjigovodstvo oz. statistiko vseh vrst blaga kot tudi prebivalstva. Niso imeli denarja in zato niso pobirali davkov v današnjem smislu. Namesto tega je njihova uradniška država izterjala tribute od podrejenih ljudstev, in sicer v obliki prirodnin kot tudi storitev.Kipu (vrvice z vozli)

Inki so imelo zelo razvito tkalstvo, s katerim so predelovali lamjo volno in bombaž. Ena tretjina delovnega časa podložnikov je bila namenjena inkovskemu vladarju, druga tretjina starim, bolnikom, vdovam, sirotam in drugim nemočnim. Zadnjo tretjino je posameznik lahko uporabljal za vzdrževanje družine. Plemiči in uradniki so bili osvobojeni služb v vojski ter na poljih, so lahko imeli več žena in so kot edini smeli nositi nakit.

Inkovski arhitekti in zidarji so opravljali čudovita, trajna dela. Zgradili so velike stavbe iz ogromnih kamnov brez malte, med katere ni bilo mogoče poriniti rezila. Take zidove najdemo še danes, npr. ostanke bivših inkovskih palač v centru mesta Cusco, ki zdaj služijo kot temelji cerkvenih ter uradnih stavb. Tisti zidovi so preživeli več potresov, v katerih so padle druge, kolonialne stavbe. Manj pomembna poslopja ter včasih tudi nadgradnje na kamnitih temeljih pa so gradili z glinastimi zidaki.Inkovski zid, Qusqu/Cusco, Peru

Glavna središča inkovske države so bila povezana s cestami med njimi 4000 km dolga in 8 m široka obalna cesta ter 5200 km dolga in 6 m široka gorska cesta v Andih, po katerih so hiteli menjalni tekači (chaski), ki so prenašali pomembna poročila do 400 km dnevno.

Inki so imeli razvito kovinarstvo. Orodje ter orožje so izdelovali iz bakra in brona. Tudi operirali so lobanje in okončine z bronastimi orodji.

Inki niso poznali niti kolesa niti pluga vlečenega z živalmi. Zemljo so obdelovali z motikami (chaki taklla), ki jih so rinili s pomočjo nog. Za preskrbo velikih količin ljudi v goratih ozemljih so gradili terase na pobočjih, ki jih so namakali z vodovodi. Presežke so shranjevali v skladiščih, v katerih ja pihal veter in s tem pridelke zaščitil pred gnilobo. Krompir so sušili z ponočnem zmrzovanjem. Pridelovali so koruzo, krompir, vrsto metlike (kinwa), ščir (kiwicha), bučo, paradižnik, arašid in papriko. Njihove domače živali so bile lame, race, alpake in morski prašički (quwi), katerih meso so jedli.

Bogovi
Ko vsa ljudstva Andov so Inki častili boga Stvarnika Sveta (Wiraqucha) in Mater Zemljo (Pachamama). Poleg tega pa so slavili Očeta Sonce (Inti), ki je bil oče inkovskih vladarjev.

Tres accidentes de autobuses en un día

V Peruju sta dva avtobusa zapeljala v globel, eden pa je čelno trčil v tovornjak. Umrlo je 38 ljudi, okoli 70 je ranjenih. Podobne nesreče so v državi, ki je znana po slabih cestah in divjih voznikih, pogoste. Iz Peruja poročajo o kar treh avtobusnih nesrečah. Vse so se zgodile v enem dnevu, umrlo pa je 38 ljudi.

V provinci Pisco, okoli 200 kilometrov južno od Lime, je avtobus čelno trčil v tovornjak. Devet ljudi je bilo na mestu mrtvih, še devet pa jih je ranam podleglo v bolnišnici. 18 žrtev je zahtevala tudi nesreča v provinci Puno, približno 860 kilometrov jugozahodno od prestolnice države. Avtobus je zapeljal čez previs in padel 150 metrov globoko. Med umrlimi so tudi trije otroci. Tretja nesreča pa se je zgodila približno 300 kilometrov severozahodno od Lime. Avtobus, ki je prevažal rudarje, je zapeljal v 120 metrov globoko sotesko. Dve osebi sta umrli. V vseh nesrečah je bilo skupno ranjenih okoli 70 ljudi.

Tragična avtobusna nesreča se je zgodila tudi dan pred božičem. Takrat je avtobus, poln ljudi, ki so se za praznike vračali domov, zapeljal v 80-metrsko globel. Umrlo je 42 potnikov. Nesreča se je zgodila na jugu države.

Avtobusne nesreče so v Peruju pogoste, poleg slabih cest in neupoštevanja prometnih predpisov pa kot vzrok za to omenjajo pomanjkljiv nadzor nad avtobusnimi prevozniki. Uradni podatki so več kot zgovorni, v prometnih nesrečah vsako leto umre 3500 ljudi.

24ur.com

Accidente de autobús en Perú deja muertos

V nesreči avtobusa v Peruju najmanj 40 mrtvih.

V nesreči avtobusa, ki je na jugu Peruja zapeljal v prepad, je umrlo najmanj 40 ljudi, okoli deset je bilo poškodovanih, je sporočila policija.

Po navedbah oblasti je avtobus z več kot 50 potniki, ki je bil na poti iz Arequipe v Santa Tomas, zdrsnil s ceste in se 200 metrov kotalil po pobočju.
Nesreča se je zgodila zgodaj davi po krajevnem času v pokrajini Chumbivilca,približno 1100 kilometrov od prestolnice Lima.

24ur.com

Mamachas juegan al futbol

Mamachas oziroma indijanske ženske iz Andov se vsako leto decembra zberejo v perujski Limi, da bi odigrale finale nogometnega turnirja. V spodnjih slikah preverite, kako so driblale to leto.

zurnal24.si

Ha inventado delitos!

Pretresljiva novica, da so v Peruju ubijali ljudi, zato da so njihovo maščobo prodajali evropskim kozmetičnim in farmacevtskim družbam, se je izkazala za izmišljotino.

Policija je ob preiskavi domnevnih umorov celo predstavila video posnetke z mesta zločina.

Potem ko je svet pretresla novica, da so v Peruju našli nekaj deset trupel, ki naj bi jim odstranili maščobno tkivo in ga po visoki ceni prodajali evropskim kozmetičnim in farmacevtskim družbam, se je zdaj zgodil preobrat. Načelnik policije Eusebio Felix, ki je preiskovala primer, je namreč priznal, da si je vso zgodbo preprosto izmislil.

Vodja Perujske policije general Miguel Hidalgo je ob tem dejal, da je zelo osramočen. "To vpliva na ugled policije,“ je dodal. Politiki so medtem preiskovalca obsodili, da je s tem odgnal tuje turiste.

Prvi sumi glede zločinov so se pojavili, ko je eden od medicinskih izvedencev izpostavil nesmiselnost ubijanja ljudi zaradi njihove maščobe. To bi bilo namreč veliko lažje zbrati v klinikah za plastično kirurgijo, je pojasnil. "Če bi liter človeške maščobe res stal 15.000 dolarjev, ne bi te metali stran,“ se je strinjal odbor za medicino.

Po najnovejših podatkih naj celo ne bi šlo za več deset mrtvih, ampak zgolj enega, ki pa naj bi bil povezan s preprodajo kokaina. Tri osebe, osumljene umora, ki so že priprte, so po mnenju policije ustekleničili njegovo maščobo zato, da bi prestrašili ostale člane njegove tolpe.

24ur.com

Disculpa por abusos!

Perujske oblasti so se opravičile prebivalcem afriškega rodu. Priznale so namreč, da so bili že stoletja žrtve diskriminacije in različnih zlorab. Še več, zavedajo se, da se poniževanja nadaljujejo še naprej.

Perujske oblasti so se opravičile prebivalcem afriškega porekla, saj so bili v preteklosti žrtve organiziranega zatiranja in kratenja osnovnih človekovih pravic. Da razmere v državi še vedno niso rožnate, so predstavniki priznali, toda prvi korak k izboljšanju razmer je storjen, poroča britanska spletna stran BBC.

"Stoletja so bili žrtve zlorab,“ so prvič v zgodovini Peruja priznali odgovorni v državi. Opravičilo je bilo objavljeno v časopisu El Peruano, pripravljajo pa posebno javno slovesnost, na kateri bodo izrekli tudi uradno opravičilo. Kdaj bo potekala prireditev, še ni znano.

V Peruju živi med pet in deset odstotkov ljudi z afriškimi koreninami. Njihovi predniki so bili sužnji, ki so jih v regijo pripeljali španski kolonialisti. Prvi Afričani so v Peru prispeli v 16. stoletju kot sužnji. Peru je suženjstvo prepovedal leta 1854.

Peru ni prva država Latinske Amerike, ki se je opravičila omenjeni populaciji, je pa prva, ki je poleg še priznala, da se ljudje še naprej soočajo s težavami in diskriminacijo zaradi svojega porekla.

Nekateri strokovnjaki so bili kljub opravičilu zelo kritični do perujskih oblasti. Opravičilo se ni niti v eni točki nanašalo na samo suženjstvo kot tako, prav tako naj ne bi vsebovalo zaveze, da bodo odgovorni storili vse, kar je v njihovi moči, da takoj odpravijo diskriminatorne vzorce. Opozarjajo tudi, da omenjena skupina ni edina, ki se sooča s tovrstnimi težavami, in da je diskriminacija drugačnih v Peruju velika težava.

24ur.com

Las playas más atractivas de América del Sur

Južno Ameriko z ene strani boža Atlantik in z druge Pacifik, zato ji obale in plaž ne manjka. Tudi takih, ki jim poznavalci priznavajo, da so seksi.

Če iščete mesta, kjer se življenje dogaja na plaži, majcene bikinije, ki komaj zakrijejo najnujnejše, in vznemirljivo naravno kuliso, je Južna Amerika prava smer. "Če hočete lepo plažo, na kateri ne boste le ležali in plavali, ampak se boste noro zabavali in srečevali lepe ljudi, morate priti v Južno Ameriko," je izjavil znani nogometaš iz Ria de Janeira, mesta, kjer plaže vsak dan "hranijo" tisoče iskalcev sonca in morja.

Južna Amerika je celina ekstremov in neverjetne naravne lepote. Ima Ande, najdaljšo kopensko gorsko verigo na svetu, ima Amazonko, najbolj vodnato reko na svetu, ima Titicaco, najvišje ležeče plovno jezero na svetu, in ima Atacamo, najbolj suho puščavo, izven Antarktike. In skoraj neskončno obalo s tisoči peščenih plaž (le dve južnoameriški državi, Bolivija in Paragvaj, nimata morja). Večina obale leži v tropskem pasu, severno od kozorogovega povratnika, zato so vode (predvsem ob atlantski obali) tople in primerne za plavanje. Izjema so obale južnega Čila in Južne Argentine, nekoliko hladnejši morski tok pa teče ob obalah Čila in Peruja od juga proti severu.

Copacabana je morda celo največja znamenitost Ria de Janeira, Brazilija.

Toples raje ne!
Najbolj znamenite južnoameriške plaže so nedvomno brazilske. Brazilci so iz plaže naredili kult. Na plaže se ne prihaja le na rekreacijo in/ali na počitek – plaža je za Brazilce način življenja in del njihove kulture. Urugvaj ima razvpito Punto del Este, peščeni polotok, kamor ob koncih tedna iz Buenos Airesa pridrvijo bogati Argentinci, pred davnimi leti pa se je oglasil tudi John F. Kennedy. Prekrasne plaže Kolumbije in Venezule na pravo priložnost še čakajo, plaže v Ekvadorju, Peruju in severnem Čilu postajajo vse bolj priljubljene med deskarji ... Telesa so najbolj razkrita v vroči Braziliji, drugje se domačini soncu raje nastavljajo v kopalkah, ki pokrijejo več, toples in nudizem pa v Južni Ameriki "uradno" (skoraj) ne obstajata. A plaže na zeleni celini so vseeno zelo seksi.

Dodajam nekaj fotografij, ki jih je izbrala spletna stran revije Forbes:

Choroni/Puerto Colombia, Venezuela

Mancora, Peru

Tayrona, Kolumbija

Punta del Este, Urugvaj

Pichilemu, Čile

Fernando de Noronha, Brazilija