Eliova božična voščilnica, ki predstavlja božično drevo z okraski ter padajočim snegom. :)
Cerro San Cristobal se nahaja 400 metrov nad morsko gladino in nudi obiskovalcem možnost, da vidimo Limo z enim samim pogledom. Pravijo, da ko je nebo jasno, da obstaja možnost, da se vidi vse do obale in plaž Chorrillos in La Punta, ter otoka San Lorenzo. Ponoči očara križ, ki meri 20 metrov v višino in se vidi iz glavne ceste, ki pelje v mesto.
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili na letališče Jožeta Pučnika ker sem imela let ob 7.45. Letela sem z majhnim Canadair Regional Jet 200, družbe Swiss, ki jo upravlja naša Adria Airways. Let ni bil prav prijeten, verjetno zaradi manjšega letala tak občutek ..... 
v Zurich (Zurich Airport) smo prišli v dobri uri in ravno jaz sem imela to srečo, da sem sedela nad kolesi, tako da me je ob pristanku dodobra zatreslo. Letališče v Švici je zelo lepo, moderno opremljeno in dobro označeno. To je zame vedno pomembno, ko se sama sprehajam po letališčih, da se ne izgubim :). Pred odhodom v New York, me je čakalo še kar nekaj vprašanj na katera so Američani želeli moje odgovore. Menda je to čisto običajen postopek, če želiš v Ameriko. Letela sem z American Airlines (Boeing 767-300/300ER) in po dobrih devetih urah in mirnem letenju smo prispeli v New Your (John F. Kennedy International Airport). Preden sem prišla do carine so me poslali nazaj izpolnjevati obrazce med njimi tudi zeleno karto za vstop v državo. Čeprav sem jim povedala, da je to le moja vmesna postaja in da še danes letim naprej v Limo, sem vseeno morala, za vseh deset ur, ki sem jih preživela na letališču imeti zeleno karto. Na carini se je vse premikalo zelo počasi, vsak je bil res podrobno pregleden, vzeli so nam prstne odtise, in nas tudi slikali, pa malo spraševali kakšne načrte imamo v njihovi državi. Če mi je bil letališče v Zurichu všeč mi ta vsekakor ni bil, tako slabo je bilo označeno in tudi njihov airtrain si moral dodobra naštudirati, če si hotel priti na pravi terminal. Sej drugače imajo pa veliko uslužbencev, vsi so bili skoraj črnci, ki so pomagali, a kašnega velikega navdušenja in prijaznosti tudi nisem opazila. 
Po dolgem čakanju se je ura približevala 23. 30 in končno smo se začeli vkrcavati v letalo, letalske družbe LAN Airlines (Boeing 767-300/300ER). Let je bil dokaj miren vseh osem ur, le občasne turbulence so nam kradle spanec; a je bilo kasneje v Limi vse poplačano. Pred pristankom na letališče J Chavez Internacional smo na nebu ozrli prečudovit sončni vzhod, ki je vsakogar prebudil iz sanj. 
http://picasaweb.google.com/katarinazlebir/LetalisceNewYork3Oktober2008#
sprehajajo po njihovih ozkih tlakovanih ulicah, med vrtovi in trgi ter opazujejo s cvetjem okrašena stebrišča in njihove nekdanje bivalne prostore. Prvi obiskovalci so bili zelo presenečeni, saj so bile nune znane po svoji zaobljubljenosti revščini in odrekanju, samostan pa je bil v resnici poln dragocenega pohištva in umetniških slik. Svetovna zanimivost tega mesta v odličnem arheološkem muzeju je deklica JUANITO, ki je bila pred 500 leti v času svoje starosti okrog 13 let izbrana med svojim ljudstvom za obredno žrtvovanje na sveti vulkanski gori Ampato. Mumificirano deklico je zajel ledenik, kjer so jo odkrili šele leta 1995. Če se nahajate v Arequipe se morate odpraviti na razgledno točko YANAHUARA MIRADOR, kjer se pogled odpira na tri impozantne vulkanske vrhove Misti, Chachani in Picchu Picchu ter na kulturn
e terase in lame in alpake, ki se bodo pasle na travnih zelenicah.
Kraj je najbrž najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel določen kot UNESCO-va svetovna dediščina in vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzroča turizem.
Menijo, da so kraj izbrali zaradi edinstvene lege in geoloških značilnosti. Govori se, da obris gorskega grebena za Machu Picchu predstavlja obraz Inka, ki gleda navzgor proti nebu, z najvišjim vrhom Huayna Picchu (kar pomeni Mlada gora), ki predstavlja njegov nos. Inki so verjeli, da zemljine trde kamnine ne smejo lomiti, zato so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov, ki so jih našli na ozemlju. Za nekatere kamnite zgradbe niso uporabili malte. Zanašali so se na izredno natančno rezanje klad, kar je razvidno v kamnitih zidovih s špranjami, širokimi manj kot 1 mm.
Sveto mesto Machu Picchu leži 70 km severozahodno od Cuzca, na grebenu gore Machu Picchu, ki se nahaja na približno 2350 m nadmorske višine. Je eden najpomembnejših arheoloških središč Južne Amerike in posledično tudi najbolj obiskana turistična znamenitost v Peruju.
Leta 1981 je bilo območje 325.92 km2, ki obkroža Machu Picchu, razglašeno za zgodovinski narodni park Peruja. To območje, ki ga ne omejujejo le same ruševine, vključuje tudi regionalno pokrajino skupaj z rastlinstvom in živalstvom, s poudarkom na obilici orhidej.
zgrajena s posebnim namenom - varovati izbrance iz vrst inkovskega plemstva v primeru napada. Zdi se, da so jo včasih uporabljali kot počivališče inkovskega vladarja in tudi kot zvezdarno. Po španskem podjarmljenju je služila kot utrdba pri uporu zadnjega inkovskega vladarja Manco Ince.
Med tisočimi cestami, ki so jih ustvarile predkolumbijske kulture v Južni Ameriki, so bile tiste, ki so jih zgradili Inki, med najzanimivejšimi. Cestno omrežje se je stikalo v Cuzcu, prestolnici inkovskega imperija. Ena od teh cest je vodila v Machu Picchu. Inki so razlikovali obalne in gorske poti, prve so se imenovale Camino de los Ilanos (ravninske poti) druge pa Capac Nam.
Po dobrih 12 urah mučne vožnje z avtobusnim prevoznikom Civa iz Lime . Za vozovnico sva odštela 100 solov, bila pa sva v prvem razredu, sedeži niso bili nič bolj udobni, razgled pa sva imela super, no če pozabimo počeno prvo šipo; sva prispela v Cusco. Tam so naju pričakali protesti in s tem zaprte vse ceste do središča mesta in kar sva kasneje izvedela tudi vse trgovine, restavracije, muzeji,... v samem mestu. Na izbiro sva imela dve možnosti, nebogljeno čakati v avtobusu kdaj se bo kaj premaknilo ali pa se odraviti na dobre dve ure hoje v samo središče mesta. Midva sva se odločila za peš pot, kar pa na višini 3500 metrov tudi ni tako preprosto. Že po nekaj minutah sva se počutila zelo utrujeno in dihanje je bilo vedno bolj težko, še dobro da sva prej vzela tablete za višinski razliko, če ne bi bilo verjetno še huje. Po dobrih dveh urah sva prispela v središče mesta, kje so naju pričakali še večji in bolj glasni protesti domačinov, ki so zahtevali od država boljše pogoje in si stemi protesti sami sebi delali škodo. Mesto sva si dokaj na hitro ogledala, v muzeje in druge turistične točke pa se na žalost nisva mogla odpraviti, ker je bilo vse zaprto, tudi taksiji, avtobusi in vlaki niso tisti dan vozili nikamor. Nisva imela druge izbire kot pa si poiskati hotel in si nabrati novih moči za naslednjo pustolovščino. Ker je Cusco izredno turistično mesto, so bile cene hotelov v primerjavi z drugimi mesti zelo drage, predvsem pa v središču mesta. 
Cuzco je zaradi cvetočega turizma, najbolj razvito in sodobno perujsko mesto. Turizem se pozna na vsakem koraku – tako zaradi nenehnega srečevanja turistov kot tudi zaradi domačinov, ki turistom prodajajo različne izdelke, predvsem volnena oblačila iz alpake in lame. Meni je simpatičen fantek hotel prodati vsaj eno od mnogih slik, a jo na žalost nisem mogla kupiti, cena je bila kar zasoljena. Tako, da se je na koncu, ko me je še označil za slabega človeka moral zadovoljiti s piškotki, ki sva mu jih z Eliom dala.
Popoldan sva se z avtom odpeljala do mesta Ollantaytambo od koder pelje vlak do Aguas Calientes in naprej do najinega cilja Machu Pichhu. Seveda zaradi vse nastale zmede, ki je nastala zaradi protestov sva morala obrati daljšo pot. Tako, da sva v Ollantaytambo prišla v večernih urah, ko se je že začelo mračiti. Pot naju je takoj zanesla k železniški postaji, kjer sva 2 uri čakala v vrsti, zato da so nama na koncu povedala, da je današnji prevoz z vlakom le za domačine in da jaz kot turistka nimam nobene možnosti, da sedem na ta vlak. Probala sva vse variante a sva na koncu obupala in se odločila da odpotujeva zjutraj. Ker naju je smola spremljala že od samega začetka tudi tukaj nisva imela sreča, zjutraj nisva dobila turistične karte zame, ker je bilo vse že zasedeno. Tako, da sva jo rezervirala za naslednje dan zgodaj zjutraj. Drugače pa sta vsaj za zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča vzpona na Machu Picchu na voljo le dve alternativi, vlak ali pa treking. Zadnji je kljub samo 32 km zaradi ogromne nadmorske višine zelo naporen, traja štiri dni in ga je treba v suhi sezoni rezervirati tudi več kot leto vnaprej, razen če greš v lastni režiji. Zaradi pomanjkanja časa sva uporabila železno cesto. Ker sem bila jaz turistka, Elio pa je domačin se nisva mogla peljati v istem vlaku. Meni so seveda zaračunali zasoljeno turistično vozovnico (31 $), Elio pa je plačal le nekaj solov. V Aguas Calientes sva prišla v poznih jutranjih urah vsak svojim vlakom in tudi postaja za turiste je bila čisto na drugem koncu kot pa za domačine. Po dobri uri čakanja, me je Elio le našel na klopci, kjer sem se že začela spraševala, zakaj njegov vlak tako zamuja. Nato sva se končno podala tja kamor sva bila namenjena. Machu Picchu leži v gorah, približno 400 m nad dolino, po kateri se vije reka. Po plačilu vstopnine (61 solov, tukaj na žalost brez popustov za študente) se odpre fenomenalen pogled na razvaline, ki kot da lebdijo nekje med zemljo in oblaki. Še vedno ni popolnoma jasno, čemu je bil sploh namenjen Machu Picchu, najnovejše teorije pa namigujejo, da je bilo mesto zapuščeno in pozabljeno že pred prihodom španskih konkvistadorjev. Zgodovinarji se strinjajo glede pomena mesta v njegovem času, na kar sklepajo na podlagi kraljeve palače in različnih templjev. Imela sva tudi simpatično vodičko, ki man je vsem v skupini zelo dobro in z navdušenjem predstavila Machu Pichhu.
foto 1: Cuzco
foto 2: Paro
foto 3: Plaza de Armas (Santo Domingo)
foto 4: La iglesia del La Compañia en la plaza de Armas
foto 5: Plaza de Armas
foto 6: Piedra de los doce ángulos en la Calle Hatum Rumiyuq
