Belo mesto je ustanovil Francisko Pizaro leta 1534. Glavni trg je prelep, dan in noč poln ljudi, krasijo pa ga zelenice, cvetje, fontana in možica golobov (sem se počutila kot v Benetkah :). Ker je bila Arequipa vedno cerkveno zelo močna, se v tem mestu nahaja kar nekaj ustanov. Jezuitska cerkev COMPAÑIA DE JESÚS, ki ima izjemno razgibano fasado z motivi cvetja, sadja in ptičev, v notranjosti pa navdušuje poslikana kupola kapele San Ignacio, kar so risali Indijanci in uporabili kar svoje intenzivne naravne barve in motive, ki so bili bližji njihovi indijanski duši, kakor strogim jezuitom. KATEDRALA, ki je bila zaradi potresno ogroženega območja grajena nenavadno nizko in široko, zato se njena širina vleče po celi dolžini glavnega trga je paša za oči.
Arequipa je znano tudi po samostanu SANTA CATALINA, ki se je po stoletjih skrivnostne izoliranosti končno odprl za javnost. Samostan je ustanovila Maria de Guzman leta 1571 kot privatno ustanovo in določila, da mora vsaka družina v Arequipi zapisati samostanu svojo drugo rojeno hčerko kot nuno do konca življenja. Santa Catalina je pravo samostansko mesto znotraj mesta, ima svoje ulice in trge, cerkve, hiše z nunskimi stanovanji, pokopališče. Tu je nekoč v popolni izoliranosti bivalo po 450 nun, danes pa jih je ostalo le nekaj. Sedaj stanujejo le v enem delu samostanskega kompleksa, vse ostalo pa je dovoljeno obiskovalcem, da se 
sprehajajo po njihovih ozkih tlakovanih ulicah, med vrtovi in trgi ter opazujejo s cvetjem okrašena stebrišča in njihove nekdanje bivalne prostore. Prvi obiskovalci so bili zelo presenečeni, saj so bile nune znane po svoji zaobljubljenosti revščini in odrekanju, samostan pa je bil v resnici poln dragocenega pohištva in umetniških slik. Svetovna zanimivost tega mesta v odličnem arheološkem muzeju je deklica JUANITO, ki je bila pred 500 leti v času svoje starosti okrog 13 let izbrana med svojim ljudstvom za obredno žrtvovanje na sveti vulkanski gori Ampato. Mumificirano deklico je zajel ledenik, kjer so jo odkrili šele leta 1995. Če se nahajate v Arequipe se morate odpraviti na razgledno točko YANAHUARA MIRADOR, kjer se pogled odpira na tri impozantne vulkanske vrhove Misti, Chachani in Picchu Picchu ter na kulturn
e terase in lame in alpake, ki se bodo pasle na travnih zelenicah.
Najino potovanje v Areqipo ni bilo načrtovano, tako, da se poleg lepe katedrale nisva mogla ogledati ničesar od zgoraj naštetega, ker dejansko nisva imela časa. Mesto je bila le vmesna postaja do Lime. A upam, da naju bo še letos pot ponovno zanesla v to lepo mesto.
sprehajajo po njihovih ozkih tlakovanih ulicah, med vrtovi in trgi ter opazujejo s cvetjem okrašena stebrišča in njihove nekdanje bivalne prostore. Prvi obiskovalci so bili zelo presenečeni, saj so bile nune znane po svoji zaobljubljenosti revščini in odrekanju, samostan pa je bil v resnici poln dragocenega pohištva in umetniških slik. Svetovna zanimivost tega mesta v odličnem arheološkem muzeju je deklica JUANITO, ki je bila pred 500 leti v času svoje starosti okrog 13 let izbrana med svojim ljudstvom za obredno žrtvovanje na sveti vulkanski gori Ampato. Mumificirano deklico je zajel ledenik, kjer so jo odkrili šele leta 1995. Če se nahajate v Arequipe se morate odpraviti na razgledno točko YANAHUARA MIRADOR, kjer se pogled odpira na tri impozantne vulkanske vrhove Misti, Chachani in Picchu Picchu ter na kulturn
e terase in lame in alpake, ki se bodo pasle na travnih zelenicah.Najino potovanje v Areqipo ni bilo načrtovano, tako, da se poleg lepe katedrale nisva mogla ogledati ničesar od zgoraj naštetega, ker dejansko nisva imela časa. Mesto je bila le vmesna postaja do Lime. A upam, da naju bo še letos pot ponovno zanesla v to lepo mesto.
Kraj je najbrž najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel določen kot UNESCO-va svetovna dediščina in vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzroča turizem.
Po dobrih 12 urah mučne vožnje z avtobusnim prevoznikom Civa iz Lime . Za vozovnico sva odštela 100 solov, bila pa sva v prvem razredu, sedeži niso bili nič bolj udobni, razgled pa sva imela super, no če pozabimo počeno prvo šipo; sva prispela v Cusco. Tam so naju pričakali protesti in s tem zaprte vse ceste do središča mesta in kar sva kasneje izvedela tudi vse trgovine, restavracije, muzeji,... v samem mestu. Na izbiro sva imela dve možnosti, nebogljeno čakati v avtobusu kdaj se bo kaj premaknilo ali pa se odraviti na dobre dve ure hoje v samo središče mesta. Midva sva se odločila za peš pot, kar pa na višini 3500 metrov tudi ni tako preprosto. Že po nekaj minutah sva se počutila zelo utrujeno in dihanje je bilo vedno bolj težko, še dobro da sva prej vzela tablete za višinski razliko, če ne bi bilo verjetno še huje. Po dobrih dveh urah sva prispela v središče mesta, kje so naju pričakali še večji in bolj glasni protesti domačinov, ki so zahtevali od država boljše pogoje in si stemi protesti sami sebi delali škodo. Mesto sva si dokaj na hitro ogledala, v muzeje in druge turistične točke pa se na žalost nisva mogla odpraviti, ker je bilo vse zaprto, tudi taksiji, avtobusi in vlaki niso tisti dan vozili nikamor. Nisva imela druge izbire kot pa si poiskati hotel in si nabrati novih moči za naslednjo pustolovščino. Ker je Cusco izredno turistično mesto, so bile cene hotelov v primerjavi z drugimi mesti zelo drage, predvsem pa v središču mesta. 
Popoldan sva se z avtom odpeljala do mesta Ollantaytambo od koder pelje vlak do Aguas Calientes in naprej do najinega cilja Machu Pichhu. Seveda zaradi vse nastale zmede, ki je nastala zaradi protestov sva morala obrati daljšo pot. Tako, da sva v Ollantaytambo prišla v večernih urah, ko se je že začelo mračiti. Pot naju je takoj zanesla k železniški postaji, kjer sva 2 uri čakala v vrsti, zato da so nama na koncu povedala, da je današnji prevoz z vlakom le za domačine in da jaz kot turistka nimam nobene možnosti, da sedem na ta vlak. Probala sva vse variante a sva na koncu obupala in se odločila da odpotujeva zjutraj. Ker naju je smola spremljala že od samega začetka tudi tukaj nisva imela sreča, zjutraj nisva dobila turistične karte zame, ker je bilo vse že zasedeno. Tako, da sva jo rezervirala za naslednje dan zgodaj zjutraj. Drugače pa sta vsaj za zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča vzpona na Machu Picchu na voljo le dve alternativi, vlak ali pa treking. Zadnji je kljub samo 32 km zaradi ogromne nadmorske višine zelo naporen, traja štiri dni in ga je treba v suhi sezoni rezervirati tudi več kot leto vnaprej, razen če greš v lastni režiji. Zaradi pomanjkanja časa sva uporabila železno cesto. Ker sem bila jaz turistka, Elio pa je domačin se nisva mogla peljati v istem vlaku. Meni so seveda zaračunali zasoljeno turistično vozovnico (31 $), Elio pa je plačal le nekaj solov. V Aguas Calientes sva prišla v poznih jutranjih urah vsak svojim vlakom in tudi postaja za turiste je bila čisto na drugem koncu kot pa za domačine. Po dobri uri čakanja, me je Elio le našel na klopci, kjer sem se že začela spraševala, zakaj njegov vlak tako zamuja. Nato sva se končno podala tja kamor sva bila namenjena. Machu Picchu leži v gorah, približno 400 m nad dolino, po kateri se vije reka. Po plačilu vstopnine (61 solov, tukaj na žalost brez popustov za študente) se odpre fenomenalen pogled na razvaline, ki kot da lebdijo nekje med zemljo in oblaki. Še vedno ni popolnoma jasno, čemu je bil sploh namenjen Machu Picchu, najnovejše teorije pa namigujejo, da je bilo mesto zapuščeno in pozabljeno že pred prihodom španskih konkvistadorjev. Zgodovinarji se strinjajo glede pomena mesta v njegovem času, na kar sklepajo na podlagi kraljeve palače in različnih templjev. Imela sva tudi simpatično vodičko, ki man je vsem v skupini zelo dobro in z navdušenjem predstavila Machu Pichhu.